Dalajlama – sončni človek ponovno na sončni strani Alp

Iz zakulisja obiska Njegove Svetosti

Po dežju vedno pride sonce. Nič čudnega, da se je tako storilo tudi v začetku prejšnjega tedna, ko je v Slovenijo prisvetil eden največjih ljudi našega časa. No, sicer še vedno ne dovolj velik, da bi se z njim utegnil pomuditi vsaj kateri od dostojnih politikov. A kaj hočemo, nešteto kritik in neodobravanj naroda najdete na spletnih straneh, zato o tem ne bom izgubljala besed. Toliko drugih drobtinic iz zakulisja tega veselega dogodka sem vam hotela natresti. Recimo, kakšna je bila:

Dobrodošlica po slovensko

V temno sedmico z belo-modrim propelerjem na pokrovu motorja, v lasti slovenske vlade, ki jo je brez težav posodila za prevažanje tibetanskega voditelja – ker to pač najverjetneje ne bo prihrumelo na kitajsko uho, so pomembnega potnika najprej želeli posesti na zadnji sedež. A si je iskri gospod z utemeljitvijo, da je iz prve vrste boljši pregled, priboril željeni sedež. Da se razumemo, 75-letni budistični menih je brez vozniškega izpita in se zanima za promet veliko manj kot za vse ostalo, kar lahko opazuje iz avtomobila.

Karavana, ki ga je spremljala čez Trojane, ni ravno polzela v skladu s cestno-prometnimi predpisi, ki veljajo za nas smrtnike. Šlo je tudi veliko prehitro za postanek ob slastnem krofu. Na koncu sicer ni bilo nobene škode, saj je otroško razigranega mladeniča po duši v hotelu Habakuk zraven pisane množice oboževalcev, mariborskega župana Franca Kanglerja in nekaj drugih pomembnežev, pričakala tudi prava slovenska dobrodošlica.

Pripravila jo je skromna gospa srednjih let, ki sliši na ime Slavica in ima svojo krušno peč doma v Dvorjanah, kjer premorejo družinski vinotoč. V njej je spekla osem vrst kruha in priznala, da je ob peki, ki jo je začela tisti veseli dan ob štirih zjutraj, v njenem domu dišalo še posebej vznemirljivo. Povedala je, da je imela malo treme, a da se je vse dobro končalo. Ker so ji zaupali, da je štirinajsti dalajlama precej sladkosneden, je zraven kruha vrgla na žerjavico še orehove rogljičke, pletenice, slanike pa je potresla s sezamovimi, lanenimi in sončničnimi semeni. Seveda pa ni šlo brez naše ljube potice, ki jo je spretno zvito in skrbno pomazano z razžvrkljanim jajčkom spekla v prastari lončeni posodi. Jasno, na ognju iz samih bukovih drv.

Ko smo že pri hrani…

Ker gre ljubezen skozi želodec tudi pri Njegovi Svetosti, naj se za trenutek pomudim še v njegovem štajerskem domu. Suito je skromni gospod delil s samim seboj. Ne zato, ker bi bil posebej skopuški, pač pa, ker ima v življenju precej drugačen urnik od večine prebivalcev tega planeta.

Vstajal je ob 3.30. Zjutraj, ja, da ne bo pomote. Potem je meditiral v miru in tišini, da je čez dan lažje prenašal ves trušč in »galamo«, ki s(m)o jo zganjali okoli njega. Vodja strežbe je moral biti vsako jutro v polni formi že ob petnajst minut čez peto, parkiran pred sobo 461. S svojim vozičkom, ki se je vsako jutro šibil pod enako GORO hrane, med katero je bilo vedno dovolj izbranih dobrot po njegovem okusu: sadje, siri, jajca, tudi mesne jedi, čaji in veliko slastnega slovenskega kruha.

Aja, pa pozabila sem napisati – za tiste, ki niso bili na predavanjih, da spi od osem do devet ur dnevno. Torej, da se človek zgrudi v posteljo, še preden utegne onesnažiti svoj um z večernimi poročili (morda nasvet za vse, ki slabše prenašate trenutno situacijo v državi in se trudite odstraniti iz svojih življenj ves politično-medijski živžav).

čeprav naš cenjeni gost nima potnega lista (tako kot ga nima noben Tibetanec, ki živi v azilu, ampak potujejo s posebnimi propustnicami), je potrjeno, da je visoki povabljenec iz Azije. Drznila sem si sklepati po ljubezni do čajev vseh vrst. Njegovi gostitelji so povedali, da je najraje pil črni čaj in da je zraven užival tudi velike količine vroče vode, ki je bila ob njem tudi, ko je predaval.

Dom pod Pohorjem

Sobo s pogledom na Pohorje, ki je ravno začelo zeleneti, so izbrale varnostne službe, ki so skrbele za Njegovo Svetost v našem mirnem raju. Gostitelji so povedali, da je z veseljem pokusil vse slovenske jedi ter da je bil izredno prijeten, odprt in nezahteven gost.

Zanimalo me je, ali so recimo pribor, s katerim je jedel, spravili na posebno mesto, da se bodo nekega dne v avli hotela lahko postavili z njim pred gosti ter jih prepričali, da če so bile njihove usluge dovolj dobre za dalajlamo, bodo najverjetneje tudi za vse ostale dvonožce. A tak način razmišljanja o promociji še ni prilezel do vznožja mariborske vzpenjače. Jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi vizualizirala, kako bi se zavrteli v podobnem primeru recimo Američani in se malo okoristili na njegov račun.

Organizacija po naše

No, da nismo popolnoma brez občutka za izkoriščanje, je bilo čutiti v domačem organizacijskem taboru, kjer se je vsake toliko zdelo, da si bo kdo od posebej zagretih posameznikov po končanem obisku dalajlamo odpeljal domov in si ga nagačil. Boji, kdo bo pomembnejši in kdo se bo držal za dalajlamo, bili so strašni.

Ideja o povabilu je zrasla na zelniku učiteljice španščine s Prve gimnazije Eve Škobalj, ki organizaciji dogodka ni bila kos. Za vsakega, ki je malo potoval po Indiji in se igra vegetarjanca ter ima veselje do budizma in molilnih zastavic, še ni nujno, da je sposoben prepričati urad Njegove Svetosti, kjer povabila malih zavzetežev nimajo prave teže. Univerza v Mariboru je bila sicer dobrodošla, a resno in pravo razliko je naredil le župan Kangler, ki je bil edini brez zadržkov in se je celo upal podpisati pod garantno pismo za Njegovo Svetost.

Obisk dalajlame so na srečo do konca in spodobno zakuhali. Koliko ljudi se greje na račun pletiva iz sparanih štren živcev, vedo le tisti, ki so bili zraven. Med organizatorji se govori, da so sicer vsi zavzeto garali: eni da so kvačkali podnevi, drugi pa da so izven delovnika razvozlavali, kar so prvi v njem zavozlali. In tako so se lovili, dokler ni priletelo letalo in odložilo težko pričakovanega potnika z njegovim majhnim osebnim spremstvom.

Popotnik po duši

Da mu je namenjeno življenje z veliko potovanji, je bilo jasno že na začetku. Ne le drugega obiska v Sloveniji, pač pa njegovega življenja. Kot je zapisal v svoji avtobiografiji Tenzin Gyatso, ki so ga pri treh letih preimenovali iz Lhamo Thondup, danes pa ga poznamo vsi kot 14. dalajlamo. Eni izmed prvih njegovih spominov segajo k torbi, ki jo je kot otrok vedno polnil z rečmi in govoril, da se odpravlja na pot.

Dandanes svoje prtljage seveda ne pakira več sam, a potuje še vedno. In to rad. Njegovo poslanstvo je, kot pravi, da širi svetovni mir in nagovarja ljudi k strpnosti. Opominja na nujnost spoštovanja drugače mislečih in izmislil si je odličen pojem – univerzalna odgovornost: odgovornost vsakega izmed nas, da izcimi iz sebe najboljše, kar zmore in zna.

Otrok po srcu

Da človek njegovega formata v sebi še vedno neguje otroško simpatijo do spreobračanja reči po svoje in v nasprotju s tem, kar so si zamislili odrasli, je dokazal z nekaj vragolijami tudi v Mariboru. Po predavanju v dvorani Tabor je recimo med zapuščanjem prizorišča opazil bivšega graškega župana dr. Alfreda Stingla ter ga mimo vseh načrtov potegnil v prostor ob dvorani ter za seboj zapahnil vrata. Pred nosom vseh sledilcev, vključno z njegovim asistentom ter varnostniki, ki so se jim ježili že tako na kratko pristriženi lasje.

Prostor, kamor sta se gospoda zaprla za kratek klepet, je bil sicer mišljen kot kraj, kjer naj bi se véliki predavatelj pripravil za svoj nastop, a se je vanj napotil, ko se je zahotelo njemu, ne avtorjem protokola. Hecno je bilo videti, kako so osebni tajnik, varnostniki in vsi predstavniki organizatorjev le z živčno nemostjo zrli v velika siva kovinska vrata, za katerimi sta brbljala stara prijatelja ter med kozarčkanjem vode navdušeno komentirala tibetanske mandale, ki so prišle izpod spretnih slovenskih rok.

Prevajati, zavajati ali predvajati?

Véliki govorec je v dvorani Tabor in v mariborski Drami predaval v angleškem jeziku, v Hotelu Habakuk pa je svojim sonarodnjakom, ki jih je večina prišla iz Avstrije, vlival pogum in jih bodril v tibetanščini. Predavanje v taborski dvorani, z naslovom Etika za novo tisočletje, je bilo javno, po besedah organizatorjev pa je bilo namenjeno predvsem mladim, česar v bistvu ni bilo čutiti, saj je poslušanje zadovoljilo in vzradostilo marsikaterega poslušalca tudi abrahamovih letih.

Nekoliko razočaranja je bilo čutiti med vsemi, ki so Njegovo Svetost že imeli možnost poslušati drugje po svetu in so navajeni, da tudi v zakotni Dharamsali na primer, kjer so tehnološko za Slovenijo nič več kot par svetlobnih let, simultano prevajajo izjemnega misleca in ne razpolavljajo dragocenega časa, ki ga imajo na voljo s prevajanjem njegovih modrosti. Preprosto si priskrbijo ustreznega prevajalca, ga oddajajo po radijskih valovih znane frekvence, poslušalci pa lovijo prevedene misli v razumljenem jeziku preko svojih prenosnih telefonov ali mini radijskih sprejemnikov. Škoda, da je bila takšna preprosta rešitev za naše organizatorje pretrd oreh.

Predavanje v mariborski Drami, Sočutje – umetnost sreče, je bilo namenjeno samo povabljencem. Ker je večina poslušalcev razumela angleško, je ob resnejših kiksih v dvorani nekajkrat završalo zgražanje. Recimo takrat, ko je Njegova Svetost povedala pretresljivo zgodbo o tem, kako ga je prizadelo, ko je slišal za zgodbo kitajske deklice, ki so jo zaradi nenavdušenja nad njenim spolom domači ubili in z njenimi ostanki nakrmili domače živali. Da se določene reči lahko izgubijo v prevodu, je znano vsem. To, kako izgubiti cele zgodbe, pa obvladamo samo mi.

Ali pa to, da v Indiji, Ameriki in na Japonskem nimajo nobenih težav s predvajanjem predavanja tega Nobelovega nagrajenca za mir preko velikih ekranov tudi izven dvorane, če ne strpajo vseh vanjo. Pri nas bomo tudi na to morali še čakati…

A večina obiskovalcev je bila zadovoljna. Znani Mariborčani so bili vsak na svoj način navdušeni nad prezenco tako eminentne avtoritete v domačem mestu. Operni pevec Branko Robinšak, pisateljica Janja Vidmar in pisatelj Tone Partljič, humorist Vinko Šimek, predsednik uprave Steklarne Rogaška Leo Ivanjko, Natalija Postružnik iz Zavarovalnice Maribor in številni drugi se pridružujejo mnenju župana:

Maribor se že ozira proti 2012

»Da bi v Sloveniji morali večkrat gostiti takšne ljudi,« kot je ob koncu pomembnega obiska za mesto in za vse njegove prebivalce izjavil poglavar mesta ob Dravi. »Za seboj je pustil veliko dobre energije. Medtem, ko prihajajo pohvale in topli odzivi ljudi, pa mi že stremimo proti letu, ko bo Maribor Evropska prestolnica kulture. Za takrat obljubljam, da jo bom spet zagodel in organiziral dogodek, kot ga še ni bilo. Naj vam namignem le, da se naše mesto nahaja na duhovnem križišču sveta,« je upravičeno ponosno povzel svoje občutke in vtise župan in priznal, da ima te dni rahlo dalajlamsko abstinenčno krizo: pogreša tisto čudovito energijo, ki jo – vrag si ga vedi, zakaj – premore na tem svetu le peščica, na čelu katere je zagotovo on, 14. dalajlama; naš gost, ki se ga bodo Mariborčani spominjali še nekaj generacij.

Gledališka Miška: Ko sem bil mrtev

Gledališka predstava z zanimivim naslovom je idealna za ljubitelje odrske umetnosti, utrujene od besedičenja. V dobri uri slišite cele tri besede. In veliko gromkega smeha navdušene publike, ki jo črno-bela odrska burleska nasmeje do solz. Predstavo je režiral domiselni Diego de Brea, ki je poskrbel tudi za scenografijo. Zraven Jerneja Šugmana, Janeza Škofa, Alojza Sveteta [...]

Ste socialni problemi čisto ob pamet?!

Bolj kot se ukvarjam s pomaganjem drugim, manj razumem. In čudno, več izkušenj imam, manj se mi zdi potrebno pomagati. Vsaj tistim, ki se sami sebi zdijo ubogi.
Napiše frajerka pismo in ga razpošlje uredništvom nekaj slovenskih revij in časopisov. Kot “svoja prijateljica”, ker seveda nima obraza, da bi podpisala samo sebe. V njem piše, da” [...]

Gledališka Miška: Bobni v noči

»Prihaja celo krdelo!« »Pojdi domov.« »Veš, nimam nobene marelice več.« »A nisi bil ti v Afriki?« »Skozi lobanjo mi piha veter.« »če luč posije nate, še nisi čisto prosojen.« »Naj te vzamem z nožem?« »Danes vsi vlaki stojijo.« »Luna je iz blaga …« A da niste nič razumeli? Nič hudega, niste edini. To je Bertolt [...]

Gledališka Miška: Goslač na strehi

Prvi mjuzikel v zgodovini Broadwaya, ki je presegel magično mejo 3.000 ponovitev, se že nekaj let uspešno poje tudi pri nas. V New Yorku se je obdržal osem let, doživel nekaj selitev po brodwayskih prizoriščih in osvojil devet nagrad tony. Filmsko različico Goslača je leta 1971 režiral Norman Jewison, ki je za vlogo Tevje angažiral [...]

Gledališka Miška: Operi Gledališki direktor in Ženitna ponudba

Kljub temu da edina slovenska operna hiša še vedno ni odprla svojih prenovljenih vrat, je za neučakance poskrbljeno. Dogaja se v gosteh in zdi se kot uvertura k veselemu dogodku, ki se bo upajmo zgodil še letos. Nedavno smo se naslajali ob komornih enodejankah Gledališki direktor Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ženitna pogodba Gioacchina Rossinija. Vse, [...]

V razmislek slovenstvu

Se bojim, da naslovi najbolj branih knjig domačih avtorjev (po statistiki izposoj v slovenskih splošnih knjižnicah) krasno povzemajo stanje duha naroda, jezika in odnosa do prihodnosti, ki je narod očitno nima:
1. HLAPCI
2. čEFURJI RAUS
3. MUCA COPATARICA
4. SOLZICE
5. NA KLANCU

Gledališka Miška: Skok iz kože

Po zbirki novel Petra Rezmana Skok iz kože, nagrajeni s fabulo 2009, je (v koprodukciji Gledališča Glej, KD Integrali in MGL) decembra ugledala odrsko luč tudi dramatizirana oblika omenjenega dela. V monodrami, ki razkriva globine rudarskega dela in plitvine njegovih posledic, se je z glavno in edino vlogo odlično poigral Gaber Kristjan Trseglav, ko je [...]

Gledališka Miška … jaz pa tebi sestro!

če vas naslov spominja na kletvico, to ni nobeno naključje. Predstavo sem ulovila v Španskih borcih. Iz obetavnih imen, kot sta Alenka Tetičkovič in Dario Varga, sem si drznila sklepati na lahkotno zanimivo doživetje. Igro o večnih slovenskih temah, pod katerimi so bile v gledališkem listu napisane zavist, skakanje čez plot, ljubezen do alkohola in [...]

Gledališka Miška: Sugar – Nekateri so za vroče

Med pospravljanjem sem našla 20 let staro čokolado. Prav nič ji ni manjkalo. Sladkorja ne zmore požreti noben zob časa. Tudi meni ne. Zato sem potrpežljivo (pre)čakala celo (pre)dolgo leto, da sem se končno lahko zrinila pred veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega in se po pasje mrzlem dnevu razveselila dejstva, da so nekateri še vedno [...]