Gledališka Miška: Operi Gledališki direktor in Ženitna ponudba

Kljub temu da edina slovenska operna hiša še vedno ni odprla svojih prenovljenih vrat, je za neučakance poskrbljeno. Dogaja se v gosteh in zdi se kot uvertura k veselemu dogodku, ki se bo upajmo zgodil še letos. Nedavno smo se naslajali ob komornih enodejankah Gledališki direktor Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ženitna pogodba Gioacchina Rossinija. Vse, ki ste zamudili zanimivo predstavo konec leta, čaka možnost za popravni izpit spomladi (Cankarjev dom), kjer bodo pod taktirko Igorja Švare spet skupaj zazveneli inštrumenti opernega ansambla in glasovi članov Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Režija dr. Henrika Neubauerja je bila oblečena v kostume Nade Slatnar, ki so se sprehajali po sceni Andreja Stražišarja. Ženitna pogodba je Rossinijeva prva opera buffa, ki jo je napisal, ko je bil star 18 let. Opero Gledališki direktor so v Ljubljani izvedli prvič že leta 1867.

V razmislek slovenstvu

Se bojim, da naslovi najbolj branih knjig domačih avtorjev (po statistiki izposoj v slovenskih splošnih knjižnicah) krasno povzemajo stanje duha naroda, jezika in odnosa do prihodnosti, ki je narod očitno nima:
1. HLAPCI
2. ČEFURJI RAUS
3. MUCA COPATARICA
4. SOLZICE
5. NA KLANCU

Gledališka Miška: Skok iz kože

Po zbirki novel Petra Rezmana Skok iz kože, nagrajeni s fabulo 2009, je (v koprodukciji Gledališča Glej, KD Integrali in MGL) decembra ugledala odrsko luč tudi dramatizirana oblika omenjenega dela. V monodrami, ki razkriva globine rudarskega dela in plitvine njegovih posledic, se je z glavno in edino vlogo odlično poigral Gaber Kristjan Trseglav, ko je [...]

Gledališka Miška … jaz pa tebi sestro!

Če vas naslov spominja na kletvico, to ni nobeno naključje. Predstavo sem ulovila v Španskih borcih. Iz obetavnih imen, kot sta Alenka Tetičkovič in Dario Varga, sem si drznila sklepati na lahkotno zanimivo doživetje. Igro o večnih slovenskih temah, pod katerimi so bile v gledališkem listu napisane zavist, skakanje čez plot, ljubezen do alkohola in [...]

Gledališka Miška: Sugar – Nekateri so za vroče

Med pospravljanjem sem našla 20 let staro čokolado. Prav nič ji ni manjkalo. Sladkorja ne zmore požreti noben zob časa. Tudi meni ne. Zato sem potrpežljivo (pre)čakala celo (pre)dolgo leto, da sem se končno lahko zrinila pred veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega in se po pasje mrzlem dnevu razveselila dejstva, da so nekateri še vedno [...]

Drago leto 2009

Preden te bomo poslali v večnost, bi se ti rada opravičila. V imenu polovice vesolja, ki meni, da si bilo zelo skozlano leto. Neotesano, bedno, destruktivno, boleče, jokajoče in nič kaj cvetoče. Vem, da moje mnenje ne bo prevesilo tehtnice v tvojo korist, a rada bi ti rekla, da si bilo prav fino. Pravzaprav moram [...]

Gledališka Miška: Mali zakonski zločini

Igra enega najplodovitejših sodobnih francozkih gledaliških avtorjev, Erica-Emmanuela Schmitta, je igra o igranju z ljudmi in odnosi. Pisatelj ter njegova žena sta razgledana srednjeletna intelektualca, ki se čez kopice laži prebijata do resnice. Retorično izjemni in filozofsko bogati dialogi razdvojenih posameznikov, ki bi (ne)rada bila eno, so izvirna ogrlica besednih biserov, ki jim je zares vredno [...]

(Ne)čarbnost božičnih obdarovanj

Pred dnevi sem poklicala prijateljico, da bi se dogovorili za tisto presneto kavo, ki si jo privoščiva vsake pol leta. Vem, čisto premalo za druženje z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjaš tudi o globini, ne le o vremenu na površini.
Ker sem že predolgo na svetu, da bi verjela v pretvarjanje, jo takoj na začetku [...]

Gledališka Miška: Pomladno prebujenje

Po ogledu predstave si še nekaj časa nisem opomogla od smešnega navdušenja po tragični igri. Sicer še vedno ne vem, ali zato, ker sem dostojno preživela provokativni mjuzikel, ali zaradi dejstva, da je mladost že za menoj. Drzno delo, ki trenutno trese odrske deske v Mestnem gledališču ljubljanskem, je dualistična igra, razpeta čez brezno med [...]

Gledališka Miška: Roberto Zucco

Ko vidimo na odru igro, na katero hočemo kar se da hitro pozabiti, se vprašam, s kakšnim namenom so jo tja sploh postavili. O Robertu Zuccu se govori, da je eno najmočnejših del evropske dramatike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja. Verjetno tudi zato, ker je Koltès kmalu po tem, ko ga je napisal, umrl. Izkušnje iz [...]