Nekega dne, tega presvetlega tedna, sem se po pomoti zapletla med liste slovenskih časopisov in brala. Takšne avanture se zadnje čase vedno pogosteje končajo s povišanim krvnim tlakom in idejo, da bi se nemudoma odselila izpod Alp.
Prejšnji mesec sem naredila bilanco humanitarnega sklada, ki sem ga ustanovila pred dvema letoma, in ugotovila, da smo zbrali 160.000 $ sredstev, ki smo jih do zadnjega centa namenili šolanju tibetanskih otrok ter podpori izobraževanja slovenskih osnovnošolcev. Ker verjamem, da se bo ta svet rešil parazitov samo tako, da bomo dosledno učili delati vse prebivalce tega zanimivega planeta. Dajmo jim trnke in znanje, da si bodo lovili sami, a ne?
V “cajtngu” je bil na moč “vznemirljiv” prispevek o zelo obilni 29-letni mamici in njeni sedemletni hčerki, ki živita na robu socialne (ne)sreče. V velikem članku je pisalo, kako so jima dobri ljudje prižgali iskrico v očeh z novim pralnim strojem. Berem: “Sedaj potrebujeva še barvo, da bi si prepleskali dom…” Prijazni dobrodelci so se odločili, da jima bodo podarili tudi to. Zakaj pa ne, saj mi smo vendar socialna država. Idej za slabo-umne dobro-delnosti nam, kot izgleda, ne bo nikoli zmanjkalo.
Ko sem potovala po Tajskem, so me domačini naučili preproste resnice, da revni ne morejo nikoli biti debeli. “Ker nimajo biti od česa,” se je glasil preprost, z logiko poročen odgovor. Jasno, od pomanjkanja, tudi hrane, se ne more zrediti še tako požrešen revež. Razen, če to ni.
“Premalo sem plačana,” je rekla mamica rosnih, čilih let, ki je - ko je bil čas za šolanje, končala le osnovno šolo. Imam vsaj ducat prijateljic, ki so mizerno plačane, kljub temu da imajo visokošolsko izobrazbo, nekatere celo doktorat.
Mi je pred dvema dnevoma potožila ena od njih o računici, da si z rednim dohodkom izobraženke do konca življenja ne bo mogla prislužiti stanovanja. Je prebogata, da bi dobila socialnega in prerevna za svojega. Pa pralni stroj ji je crknil pred dvema mesecema in ni nobenih izgledov, da bi kdo hitel na pomoč z novim.
O tem, da bi imela otroke, noče niti sišati. Pač razmišlja malo vnaprej in načrtovanje tuje ji ni, hi, hi. Tako pač je, če imaš več izobrazbe in manj telesne teže. Moja sloka znanka nima sto kil. Še do šestedeset ne prileze. Pa ne zaradi obilnega športnega udejstvovanja, pač pa na račun 18-unih delovnikov, ki jih “trajba” vsak slednji dan.
Za poletje si je, namesto počitnic, omislila pleskanje. Stavim, da si bo tudi barvo kupila sama. Sem pomislila, da bi poiskala kakega novinarja z iskro v očeh, da bi ji šel pomagat, namesto da napiše še kak članek za propagando ležernosti, družbene apatičnosti ter ne prevelike angažiranosti v nobenem pogledu ter stimulilra ljudi k vegetiranju na socialnem robu.
Mi strašansko radi pomagamo. Ne bi bilo slabo, če bi razmislili komu, kdaj, kako, zakaj in predvsem, ali se moramo za to javno tolči po prsih ter v medijih dajati zagon novim iskalcem socialne pomoči in družbene miloščine.
Če smo že tako prekleto premožni, predlagam, da podaljšamo porodniško dobo za kako leto dve vsaki slovenski porodnici. Od tega bi si lahko obetali nekega dne, kakšnega posebej svetlega leta, v približno bližnji prihodnosti, vsaj več zdravih, dela voljnih članov na slovenski sceni.
