Bolj kot se ukvarjam s pomaganjem drugim, manj razumem. In čudno, več izkušenj imam, manj se mi zdi potrebno pomagati. Vsaj tistim, ki se sami sebi zdijo ubogi.
Napiše frajerka pismo in ga razpošlje uredništvom nekaj slovenskih revij in časopisov. Kot “svoja prijateljica”, ker seveda nima obraza, da bi podpisala samo sebe. V njem piše, da” živi od 230 evrov socialne pomoči … ima ubogo hčer … celo življenje je plačevala prispevke … nima za jest … nima pravice preživeti …” No, potem zahteva od medijev plačilo: da razgrne to osebno tragiko, hoče biti plačana. Pa kaj ste vi, socialni problemi, čisto ob pamet?!
Ko slišim za zgodbo, moje črevesje pri priči dobi pretres možganov. Predlagam, da bi bilo najbolje odtegniti še tistih nekaj “fičenkov” podpore in jih dati komu bolj potrebnemu. Komu, ki pozna rek o zobeh šenkanega konja. Prava škoda se mi zdi, da takšni socialni problemi vedno fašejo demenco, ko je potrebno napisati o sebi tudi to, da so recimo mladi, zdravi in zelo pri močeh, da živijo v svoji hiši, da cele dneve gledajo v strop in objokujejo svojo usodo. Ta današnja murskosoboška problematorka se sicer o sebi zelo razpisuje. Kar po internetu. Saj ga ima. Veste, v Sloveniji imajo socialni problemi izjemno visok standard. TV in povezava s svetovnim omrežjem se jim zdita potrebna vsaj tako kot voda in zrak.
Sicer pa ja, zakaj ne bi pisala, saj ima čas. Vsaj malo trenira slovenščino… Je prav fino, da nam napiše kaj o svojem mizernem življenju in ga približa še komu. Z zanimajem sem prebrala tisto o mrzlem čakanju v predolgi vrsti na paket zastonjske hrane od Karitasa in Rdečega križa. Zdelo se ji je strašno, da je za ušivi paket, vreden nič več kot 10 evrov, morala zmrzovati dve uri.
Joj, kaj bi dala, da bi lahko delila kak dan pakete! Se kar vidim, kako ne bi mogla zapreti gobca: “Veste, draga socialna primabalerina, lahko bi šli za ti dve uri komu pospravit stanovanje in zlikat srajce. Bi bili lahko na toplem, v dveh urah zaslužili (vsaj) 10 evrov, pa še v vrsti vam ne bi bilo potrebno čepeti.” Ampak, saj veste, za to bi se bilo potrebno pretegniti. In zakaj bi se, če pa se tudi od piskanja da dovolj krasno živeti .
Jaz počasi zahtevam od te moje ljube države, da začne pomagat tistim, ki pomoč potrebujejo. Za vse ostale pa predlagam, da jih začnejo plačevati. Recimo za čiščenje rečnih nabrežij, pometanje ulic in še kaj bi se našlo. Da se bodo vsak mesec, ko bodo dobili tistih 230 ervov pomoči, spomnili, s čim so si jih zaslužili.
Sicer pa me ob podobnih novicah vedno znova zaščemi želja, da bi takšnim “socialnim problemom” začela pomagati tudi osebno: vsakemu bi priskrbela enosmerno vozovnico v Somalijo, Sudan ali na Haiti. Potem bi samo še sedela na meji in štela, koliko bi jih priteklo nazaj v domači raj -
