“Si prepričana, da nisi nezavestna zadnje dni?” sem bila prisiljena posumiti v razgledano gospo, ki po tednu dni histerije okoli ženske, ki je obnorela svet, še vedno ni imela pojma, kdo je Susan Boyle. Ptiči pod mojim oknom so že zdavnaj znali jasno čivkniti njeno ime. Čeprav se v glavnem uspešno branim medijskega onesnaževanja z vse sorte neuporabnimi novicami, se mali zavaljeni 48-letni Škotinji ni dalo izogniti. Lezla je iz vseh lukenj in zaščite pred njo ni iznašel nihče. Kaj se trenutno dogaja temu ljubemu človeštvu?
Ko je nekonvencionalna Susan Boyle – za katero pomisli večina, ko jo vidi, da so jo pravkar potegnili iz formalina – stopila na oder pred 3000 glavo množico v glasgovski dvorani, 3 cinične člane žirije in nekaj milijonov oči pred televizijskimi zasloni, ni pričakoval nihče, da bo tako radikalno zatresla vesolje. Pa ga je.
Teta, ki v 21. stoletju živi brez mobilnega telefona, ne zna uporabljati računalnika in ji ne pade na pamet, da bi se našminkala; ženska, ki ob nedeljah hodi k maši, kjer poje v zboru, med tednom pa je nezaposlena; ob prostem času je dobrovoljka, ki se prostovoljno druži z neprostovoljno postaranimi ljudmi. Vsaj do 11. aprila letos je bilo tako, ko je šla v obleki zlate barve, s pasom povezanim v pentljo in enako staromodnih čevljih na britansko avdicijo za talente, samozavestno okupirala oder, povedala, da si želi postati profesionalna pevka, doživela posmeh stoletja, odprla usta in pometla s cinizmom tega sveta.
Zapela je napev iz Les Misérables, največkrat uprizorjenega mjuzikla vseh časov, ki ga je slišalo 54 milijonov ljudi na 249 koncih sveta v 21 različnih jezikih. Otočani so ta isti napev na BBC-ju izglasovali kar z 41% za najbolj priljubljeni angleški mjuzikl.
Susan Boyle je po nastopu povedala, da poje od 12 leta, da se je na podobnih avdicijah pojavila že velikokrat, a je bila vedno znova zavrnjena. Tokrat se je odločila poskusiti zadnjič. V času globoke gospodarske recesije, za katero bo Anglija po mnenju strokovnjakov potrebovala najmanj 15 let, da si opomore, se zdi ravno pravi čas.
Najbolj presenetljivo pa je bilo, vsaj na prvi pogled, da so vsa nadebudna in strogo selektivna sita televizijske industrije v kulturi, ki je obsedena z videzom, in eri plastične kirurgije, pustila pasti skozi tako zelo vizualno povprečno in neatraktivno pojavo. Susan je potem ko je vendarle dobila priložnost, da zapoje in pokaže svoj nedvomen talent, zasenčila svojo zunanjost z notranjostjo in razbila prenekateri mit.
Prva semena vrtoglave zgodbe so vzklila pred 175 leti, ko je Susanin rojak Charles Babbage skonstruiral prototip računalnika, Victor Hugo pa je napisal udarno zgodbo o moči, hrepenenju in zmagi, ki ji je Susan Boyle vdahnila življenje v svojem nastopu, ki si ga je preko interneta ogledalo v 72 urah po nastopu več kot 2.5 milijona gledalcev, do danes pa preko 150 milijonov ljudi. Njen nastop na You Tube je zasenčil vse ostale v zgodovini predvajanja. V dramatičnem medijskem pohodu do slave, ki si ga bo industrija nedvomno zapomnila, so odigrale pomembno vlogo sodobne komunikacijske poti in spletne strani za virtualno socializiranje, kot sta Twitter in Facebook. Število oboževalcev na Facebooku je v prvih dneh raslo s povprečno hitrostjo 500 novih prijateljev na minuto, v teh dneh pa je masa ljudi, ki komentira njen uspeh, “usahnila” na neskromnih 500 komentarjev na uro.
Susan Boyle si je želela peti kot Elaine Paige. Po giga odmevnem nastopu je ne le dobila ponudbo za snemanje prve plošče – čeprav to mora ostati do nadaljnega javna skrivnost – oglasila se je celo njena vzornica in predlagala, da zapojeta v duetu.
Mimogrede je atrakcija osvojila še najbolj odmevne svetovne medijske voditelje in ostale osebnosti. Vabila dežujejo. Piers Morgan, eden izmed članov žirije, se je v svojem zadnjem blogu zbal, da bi njegovo smrt naznanili z: ‘Umrl član žirije Susan Boyle.’ Skrb je verjetno na mestu in prepričana sem, da bi se to res zgodilo, če bi bilo gospodu Morganu usojeno oditi v večnosti te dni.
Tehnološko zazvita družba v primežu blagostanja, razsipništva in pohlepa je dobila s Susan Boyle lekcijo, ki jo potrebuje. Pošteno. Poglavje življenja, ki ga očitno še vedno nismo osvojili, pravi, da se etiketairanje, poniževanje in zasmehovanje ter sklepanje ne podlagi opazk ne obnese. Susan je v intervjuju za The Sunday Times povedala, da je vedela, kaj so mislili o njej, a da se ji ni zdelo pomembno, kako izgleda glede na to, da ni prišla na lepotno tekmovanje. Pogumno. V okolju, ki gradi svoj obstoj na vizualni komunikaciji in kjer ima lepota premoč nad moralnimi vrednotami.
Sumničavi pravijo, da se zvezdi, ki je splezala na najvišji kos neba čez noč, že pišejo slabi časi in da je z njo konec. Da jo je svet uničil in da ji ni več pomoči. Ker je spremenila frizuro. Vsaka izmed nas bi jo, celo neandertalka, če bi jo opazovala polovica obnorelega sveta.
Osebno me spremljanje tega cirkusa okoli preproste babe strašno navdušuje. Predvsem zato, ker je v ljudeh prebudila upanje, ki pri večini spi. Vzbudila je občutek, da so cilji dosegljivi. Vlila je voljo in predramila zamaknjene. Privoščim ji, da vzame od življenja vse, kar ima še pripravljeno zanjo. Ker ona je ena izmed nas. Malih ljudi na velikem pohodu skozi življenje polno sanj in možnosti.
Susan je bolj kot s svojim glasom naredila vtis z osebnostjo. Očitno vajena posmeha je stoično prenašala reakcije publike in posmeh žirije ter čakala na svoj trenutek. Potem ko je zapela, se je priklonila in odšla proti zakulisju, ne da bi pričakovala še kaj. Zanjo je bilo delo opravljeno. Fantastičen um. Ljubezen zaradi sveta, ne zaradi ljubezni sami. Drža in pogled sta ves čas govorila zgodbo, ki smo jo videli šele po tem, ko smo jo slišali.
Susan je nezavedno formirala novo vero. Avtentična in naravna je premotila ustaljeni tok delovanja človeštva, zagledanega v izumetničeno lepoto. Vse je dosegljivo, celo čudeži. So okoli nas in se dogajajo preprostim ljudem. Trdim, da je Susan uspela tudi zaradi nas: zaradi kolektivne krivde, zamegljenih vizij, izgubljenih čustev ter blodenja v svetu vrednot.
Prisilila nas je pogledati resnici v oči in si priznati, da je neprecenljiva vrednota videti v globino in ozadje polilkanih oblek, zbetonirih frizur ter čez okope modnih dodatkov, plastično popravljenih nosov in napihnjenih joškov ter anoreksičnih modelov v vlogi ikon modnega sveta. Morda se nam celo zdi, da smo v redu takšni, kot smo in bi takšni radi ostati. Ali si celo drzniti postarati se; brez slabe vesti.
Občudujem njen pogum, da je upala stati na odru z otroki, ki bi bili lahko njeni vnuki. Za odločnost in dostojanstvo, ki ju premore, si želim, da bi postala nalezljiva. Susan pooseblja pristnost, ki jo je večina izgubila in bi jo nujno potrebovali nazaj.
Ostaja upanje. Za vse nas. Morda so najboljša leta še vedno pred nami. Pravijo, da upanej umre zadnje. Odkar vem za Susan Boyle, mislim, da upanje ne umre nikoli.
