Potovanje vase: Biti ženska

Zadnje čase se po novem, čisto mimo starih navad, vozim z dvigalom. Pa čeprav samo v prvo nadstropje. Stanovalci iz štirinajstega nadstropja me sicer gledajo, kot da sem z vesolja. A to je, vam povem, v mojem norem tempu prava naslada dneva. Fetiš dejanje.

Z novo malo navado »vnovčim« še nekaj denarja, ki ga izdatno doniram mesečno za vzdrževanje dvigal in elektriko v veliki hiši. Dobro se mi zdi… Doslej sem dvigalo uporabljala samo pri selitvi in v manj srečnih časih, ko sem hodila po štirih (beri z berglami).

V tem zlatem dvigalu srebrne barve pridem končno do svoje minute. Trenutka prostega časa. Mojega lastnega. Ko sem sama s seboj. Ko omahne še mobilni telefon in me ne doseže nihče. Kraj, kjer me ne posiljujejo z reklamami, kjer me nihče na prosi za drobiž, kjer ni prodajalk, zavarovalniških agentov, niti policajev in prometa. Svetišče kjer sem varna pred vsemi onesnaženji tega božjega miru.

Vse, kar slišim, je tiho polzenje drsnih vrat. čutim počasen pomik navzgor in prisegla bi, da se peljem v nebesa. Nad mano visi le svetloba stropnih luči. Edina, ki opazujejo, so ogledala. Nemo si me ogledujejo s treh strani, kako se zgarana in prekurjena vračam z dela po dvanajstih urah odsotnosti. Aha, pred njimi sem opravila svoj delovnik že na domačem računalniku. Sicer v jutranji halji. A peta zjutraj je, vam pravim, čas za taka oblačila…

Še vedno drsim v kovinski škatli majhne velikosti proti svojemu nadstropju. To je edini čas v dnevu, ko se srečam sama s seboj. Ko se ustavim in se imam čas pogledati v ogledalo. In se vprašati – o čemer nočem slišati ne razmišljati, kaj šele odgovoriti: čemu ta bitka, čemu ta juriš in hitrostni boj?

Dobro, hitro, boljše, hitreje, odlično, vrhunsko, najboljše, nepozabno, zgodovinsko in še kakšno. K vragu briljanca! Kje je čas za življenje? Moč in volja do ženskosti, ki umira od pomanjkanja časa in energije na vsakem koraku?

Ko se moj trenutek izteče in se vlečem skozi vrata, pomislim na prababico. V enem letu je naredila toliko, kot postorim sama v enem dnevu. A bila je ženska. Zanjo so bile pomembne ženske reči. Jaz pa si moram zapisati, kdaj imam menstruacijo, s kom bom jedla in kje, kdaj bo prišla gospa, ki lika in ah, kdaj bom ponovno utegnila, da skočim v krilo, stopim pred domače ogledalo in se opomnim, zakaj so mi dali sploh žensko ime.

Koliko časa na dan si vzameš, da si ženska? ANJA BUKOVEC, virtuozinja:

»Včasih se ne spomnim biti ženska po teden dni skupaj! Potem pa pride tisti dan, ko sem se prisiljena umakniti, ko moram odklopiti. Navadno se kot mačka zližem čez to moro in ugotovim, da bom na koncu tako ali tako morala sama čez vse »Evereste«. Še dobro, da kljub astronomskemu številu idiotizmov ženske še vedno zmoremo ohraniti živalsko moč, željo in odločnost po tem, da bo na koncu spet vse tako, kot mora biti.«

Ali ste vedeli … da je znak za planet Venero postal biološki znak za ženski spol? Stilizirano ročno ogledalo boginje Venere: krog in pod njim ročaj v obliki križa. Krog predstavlja duha, križ pa vsebino.