Nadja Vrenk

če bi ženske še vedno metali na grmade, bi ona letela med prvimi. Intuitivna je in povezana sama s seboj ter z vesoljem. Nadja Vrenk je popotnica po duši in poklicu. Srce je edini smerokaz, ki ga nikoli ne spregleda. Pluje, odkar vem zanjo. Nese jo na vse strani. Razume se z vsemi vetrovi in prijateljuje z razpetimi jadri duha, v katere radoživo zajema smisel bivanja in se z nasmehom na obrazu spoprijema z vsem, kar naplavi življenjski tok.

Pri petintridesetih je ikona drznega, ki si je upala izstopiti iz klišeja navad in običajev ter jo mahniti v življenju svojo pot. Ljubljančanka z zemeljskim državljanstvom je svoj čas hodila v službo, se učila in rekreirala čez teden, žurala ob petkih in počivala preostanek vikenda. Po hiši je pospravljala le redko in takrat, ko je utegnila. Negovala je utečen ritem življenja, ki jo je ubijal. Pa vendar je, kot pravi sama, predolgo vztrajala v kalupu, ki je ni osrečeval. Sedaj živi od danes na jutri, z veliko časa, z malo denarja in nič skrbi. “Reči se dogajajo, ko si pripravljen nanje,” pravi Nadja, ki bo poletje preživela na Pašmanu, jesen v Londonu, zimo v Mehiki, pomlad pa bogsigavedi kje.

Kdaj si se odločila, da boš postala ladja?

O tem, da bom potovala in raziskovala, sem sanjarila, odkar se spomnim, da živim. Bile so najlepše sanje od vseh! Reči se dogajajo z namenom. In vse potrebuje svoj čas. Ideja o sprehodu okoli sveta je tlela in zorela vrsto let. Pred dobrim letom sem odrinila. čutila sem, da sem vibrirala kot potovalka – zanimala me je le še pot, gibanje in nove razsežnosti. Srce je klicalo po vozovnici in kupila sem jo.

Kako te je doživelo okolje, ko si sporočila, da dviguješ sidro in da greš raje kot v službo okoli sveta?

Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bom šla. Ljudje okoli mene so čutili nevihte, ki so me prevevale. Ni šlo več za vprašanje, kje in kaj bi delala, temveč, kdo bi bila rada. Služba je kot obleka, ki jo menjavamo. Enolično, ustrojeno delovno mesto mi ne ugaja. Vesela sem, da sem si upala priznati in ukrepati.

V katera morja te je vleklo in kje vse si plula?

Vleklo me je v tople vode, v prijetne zalive, polne življenja, vedrine in razsežnosti. Moji najljubši kraji so Rdeče morje, Indijski ocean, Pacifik in avstralski Veliki koralni greben.

Ali si zrasla v kapitanski družini? Kdo krmari pri vas doma?

Mi smo vsi kapitani, vsak na svojem koncu plovila, če se že znajdemo skupaj na njem. Eden kapitani v kuhinji, drugi v garaži. Sama krmarim izključno s svojim življenjem.

Leto dni si potovala okoli sveta. Kam si šla in kako si ga doživela?

Ustavila sem se v Izraelu, v Egiptu, v Indiji, Avstraliji, Novi Zelandiji, v Južnoafriški republiki, Boliviji, v Mehiki, v Kanadi in v Angliji. Vsi kraji so bili povezani z morjem. Pa da ne bo pomote, potovala sem z nahrbtnikom. Tudi nahrbtnik ti omogoča, da nosiš razpeta jadra in da čutiš veter v laseh…

Potovanje je bilo način življenja. Povsod sem nekaj delala in nikoli nisem bila plačana za to. V Boliviji sem skrbela za opice v karanteni. Bila sem oskrbnica 13-letne pume, ki je v zavetišču pristala z obrabo kolkov po uspešni cirkuški karieri. V Indiji sem delala v sirotišnicah, v Izraelu z duševno prizadetimi otroci, v Mehiki pa z delfini. Brez nadaljnjega, bilo je najbolj doživeto leto mojega življenja! V hipu bi ga bila pripravljena ponoviti.

Ljubiš svet in vse na njem. Od kod tvoj neusahljivi vir ljubezni?

Rada odkrivam. Srečevanje z neznanim je vrhunec strasti. Zavedanje, da so priložnosti neskončne, me neskončno radosti. Življenje me privlači in ne morem si kaj.

čeprav ne hodiš v cerkev, si ena največjih vernic, kar sem jih srečala. Verjameš predvsem vase in v dobro. Povej nam malo več o tej religiji.

Ljudje zrcalimo, kar je v nas. Iskrenost do samega sebe pogojuje vero vase in v druge. Globino nosimo v sebi. Zakaj torej iskanje boga? Vsi mi smo bogovi. Le zavedati se moramo tega in verjeti, da smo vredni najboljšega. Vedno, tudi tukaj in sedaj.

Zaupanje vase te bogati in ti daje moč. Si ravno zaradi tega velika, mirna, varna ladja, ki se brez zadržkov srečuje z vremenskimi razmerami na vseh morjih sveta? Je ta vera vir tvoje nenavadne moči?

Imam samo dve možnosti: ali si zaupam ali ne. Veliko prijazneje je, če si verjamem in dovolim, da sem kar sem. Potem sem včasih sonce, včasih roj zvezd. Včasih sem morje in drugič se počutim kot orkan. Mi vsi smo spremenljivke, odsev časa in kraja, kjer bivamo.

Kaj je tvoje največje bogastvo?

Verjetno odprtost in dojemljivost, srce na dlani in ljubezen do resnice. Volja do življenja. To, da znam čutiti, sprejemati in dajati.

In kaj je tvoja največja šibkost?

Neučakanost. Kaj bi dala, da bi se vse, kar me čaka jutri, zgodilo že včeraj…

Tvoja največja ljubezen ima štiri noge. Kaj se plete med vama?

Oli je štirinožno sonce, ki laja.

Ni potovala s teboj. Kje si jo pustila? Ti je zamerila, da si šla?

Pustila sem jo pri prijateljih, ki si jih je sama izbrala. Na srečo so bili tudi moji prijatelji. Ostala je doma, preselili so se prijatelji. In ne, ni mi zamerila odsotnosti. Živalim brezpogojna ljubezen ni tuja.

Kam te nesejo vetrovi prihodnosti?

Kot pravi Rumi: “O ti, ki si vznemiril moje srce. Nimam več moči, da bi ostal miren. Potovanja so kaplje mojega morja. Potopiti se v svojo dušo in kakor školjka roditi svoje bisere…”

Kateri veter imaš raje, tistega v hrbet ali v obraz?

Vedno tistega v obraz. Odkritega, ki se ne sramuje pogleda v oči.

če bi morala potoniti, katero morje bi si izbrala za svoj potop?

Ne razmišljam o potonu. Spet vzdigujem sidro. Vsi konci so novi začetki. če moram končati, mi je pravzaprav vseeno, kje se bo zgodilo. Samo, da bo v vodi ali ob njej… Voda je moja substanca.

Kje je tvoj dom, kateremu koncu planeta pripadaš?

Dlje kot me nese, bolj sem prepričana, da lahko pripadam kateremukoli koščku planeta. Ljudje, ki jih srečaš, te odnesejo v srcu na vse konce, kjer bivaš naprej. Pa čeprav samo kot spomin. V glavnem pa me vedno vleče k morju.

Kako doživljaš svoje občasne vrnitve v Slovenijo? Je varno zavetje ali zaliv podtalnih tokov?

Slovenija se mi še nikoli ni zdela lepša kot sedaj. Potovanje je naredilo svoje… Doživela sem jo kot varen pristan. Tistih podtalnih tokov pa se še vedno spomnim izpred let, ko sem živela samo in izključno doma.