Jure Eržen

Prepojen je z adrenalinom, da kar diši po njem. “čez nekaj tednov bom v Darfurju. Pred tem najverjetneje skočim še v Libanon, potem pa na nova žarišča, kjer vre, doni, gori in se strelja,” pravi fotoreporter Jure Eržen, ki fotografira zase, dela za Delo in ustvarja za svet. Raje se druži s fotoaparati kot s prijatelji in raje spi na fronti kot doma. Dekleta fotografira samo, ko je zaljubljen. Z objektivom dokumentira življenjske zgodbe z vsemi bolečinami in zmagami tega sveta. Pred nekaj meseci so se njegove fotografije začele pojavljati tudi v vodilnih svetovnih medijih, kar je doma nagrajenemu delu dalo nov pečat.

Kaj naredi mama s takim sinom, ki se samo nasmehne, ko ga prosi, da fotografira njene cvetoče gredice? »Fotografiram, kar me zanima,« komentira Jure navihano, in pribije, da njega bolj kot rože in pokrajine vlečejo ljudje in njihova čustva. Erženove fotografije dajejo glas utišanim širom sveta. Je popotnik med življenjem in smrtjo, ki beleži zgodbe na fotografski papir.

Verjame, da sta opazovanje in razumevanje ljudi ter njihovega okolja osnova dobre fotografije. »Ali vidiš ali pa ne vidiš. V glavnem je pomembno, da gledaš z drugega zornega kota kot vsi ostali. Dodam ogromno vztrajnosti, veliko trdega dela, malo občutka za objekt in prostor, zrno sreče in to je to,« pravi barvno slep fotograf, ki vidi s srcem, kar ostane očem prikrito.

Začelo se je po pomoti

Prva služba v tiskarni največje časopisne hiše pri nas je bila ravno dovolj dolgočasna, da so ga začele zanimati druge stvari. Potikal se je po fotografskem laboratoriju te iste hiše, ki je v soju rdečih luči spominjal bolj na javno hišo kot na kaj drugega. Tam se je, pravi, zaobljubil fotografiji. čeprav je velikokrat slišal od mentorja, da iz njega ne bo nič, je trmasto zahajal med profesionalce, kjer je raziskoval nova znanja, ko je pomagal pri delu.

Padla je ideja, da se prijavi na razpis in delovno mesto laboranta. Pa ni bil navdušen. Predvsem zato, ker še nikoli v življenju ni fotografiral in, jasno, tudi fotoaparata ni imel. Kaj bi to, so menili oni, ki so se na to že spoznali in ga na hitro podučili, kaj mora reči in kako se zlagati, da bo na intervjuju ravno prav.

Pot navzgor

Dolgolasec, ki so ga do takrat zanimale samo glasba, smučine, dekline in vikendi na morju, se je v zanosu nove službe zakopal v strokovno literaturo in v svojo ostriženo glavo tlačil vse, kar se je dalo prebrati o svetlobi, sencah, aparatih in vsem, kar pride prav, ko od tebe zahtevajo dobro fotografijo. Tako, ki bo jutri objavljena v časopisu in si jo bo ogledovala cela Slovenija.

»S smislom za kompozicijo in svetlobo ter tisto njegovo gorečo zagnanostjo in prisrčno radovednostjo, ko je znal vprašati tudi super bedaste reči, je bil najbolj simpatičen med vsemi. Bil je eden redkih, ki so bili vedno pripravljeni it na teren. Kamorkoli! Tako smo ga še kot laboranta začeli pošiljati sem in tja. Fant se je obnesel. Bil je dober in konec!« pravi Joco Žnidaršič, njegov prvi šef in vzornik, ki mu očitajo, da je Jure njegov ljubljenec, on pa pravi, da so njegovi ljubljenci vsi, ki s trdim delom in jasnimi cilji pridejo do dobrih fotografij.

Od takrat, ko je Erženov najmlajši in edini sin škljocnil svojo prvo fotko, in do takrat, ko jo je prodal, je preteklo nekaj dni. Hitrost mu ni bila nikoli tuja… Nedvomno pomembna veščina za fotoreporterja ki dela v vojnih področjih, kot je bilo Kosovo, kamor so ga poslali, ker je hotel iti in ker drugih to pač ni zanimalo. Domov je prinesel material, ki je pritegnil veliko pozornosti. Njegov potni list je bil odslej v uporabi vedno pogosteje in hitro se je začel polniti z žigi in vstopnimi vizumi iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Maroka, Konga, Sudana, Somalije, Meksika, Združenih držav Amerike, Indonezije, Uzbekistana, Izraela in Palestine, Iraka in drugod.

Začinjeno s fovšijo

Po ustaljeni slovenski folklori mu v življenju nevoščljivcev ne manjka. Veliko jih misli, da dobre posnetke lahko delaš samo v eksotičnih krajih. Nekaj jih je prepričanih, da ima Jure protekcijo in srečo, kjerkoli se pojavi. Tudi sreča včasih obišče bedaka, vendar nikdar ne ostane z njim… Slišala sem komentar, da ni nič posebnega potovati na vojna področja in fotografirat iz hotelske sobe… Stavim, da so to misli ljudi, ki so tudi meni očitali, da sem pet in pol let sedela nekje v Avstriji in sestavljala fotografije… Tisti, ki kritizirajo, avtorju dokazujejo, kako bi oni sami naredili – če bi znali.

Jure pa rine naprej, z vsemi kilami aparatov in objektivov, ter prizna, da ga boli hrbet, bolj kot od opreme, od boja z uredniki. Z vseh nevarnih poti se je vrnil srečno, brez poškodb. »Prerešetajo me kar doma,« reče hladno, »ko delajo s fotografijami kot svinja z mehom – odrežejo pol fotografije in razvrednostijo moj trud.«

Sprehod v svetovno špico

Kljub temu da nobeni Erženovi fotografiji ni uspel preboj na stene njegovega stanovanja, pa jim je letos spomladi le uspela objava v najbolj odmevnem političnem tedniku na svetu – Newsweek. Ena izmed njih je bila na MSNBC, največjem svetovnem spletnem portalu novic, uvrščena med najboljše fotografije tedna. Zavidljiv uspeh!

In kaj je zanj dobra fotografija? »Fotografija, ki se me dotakne. Vsaka, ki me ne pusti hladnega. Duhovita, polna igre nasprotij, nenavadnih trenutkov. Material, ki ne dovoli, da ga ob listanju časopisa spregledal,« opiše svoj odnos do trenutkov, ujetih v njegov digitalni aparat.

»Kaj bom počel v prihodnje, je odvisno od tega, kaj se bo dogajalo po svetu. Fotografiranje tiskovnih konferenc, postavitev novega semaforja in sezonskih razprodaj me ubija. če dlje časa ne vidim skozi objektiv resne zgodbe, mislim, da bom znorel,« hlasta za novimi vsebinami kritični mojster reportažne fotografije, znan po nenasitnosti do novih izzivov, dobrih idej in tveganih potovanj. Na leto naredi na stotine tisoče posnetkov. »Sem obrtnik, ne umetnik,« se brani odličnosti, ki mu jo priznavajo vsi, ki se spoznajo na fotografsko umetnost.

Nič čudnega, da mu kronično primanjkuje časa. Tudi za domače. Mami pač ne preostane drugega, kot da si cvetenje rož dobro vtisne v spomin do naslednje pomladi, ko bodo pognale nov cvet. Na tihem pa verjetno upa, da bi manj vojn pomagalo tudi Juretu. Da bi recimo preživel tudi kakšen dan več v Ljubljani.