Kdo je Tomo Križnar?

Norec z velikim srcem

»Moje ime je Meda Križnar,« bi se predstavila verjetno edina slovenska psica s priimkom, če bi znala. Odkar so jo ujeli fotografi na brniškem letališču, ko je čakala na gospodarja, je zvezda. Za naklonjenost trenutno najpopularnejše slovenske živali se poteguje tudi Tomo Križnar – svetovljan in mirovnik, ki poleg ljudi ljubi živali. Za kraj intervjuja si je izbral živalski vrt. Verjetno zato, ker se v zadnjih dneh veliko druži z zoološkimi primerki iz slovenske politične arene.

Pa je naneslo drugače in sva klepetala na njegovem vrtu, gostoljubnem in odprtem, kakršen je gostitelj sam. Da se ne prepira s sosedi, sem sklepala po tem, da živi brez plota in da po njegovi terasi pleza sosedova trta.

Na hišnem pročelju so še vedno viseli ostanki dobrodošlice skrbnih prijateljev in sosedov: »Ljubo doma, kdor ga ima«. »Saj jih imam rad, zelo rad. A skrajni čas je, da Slovenci presežemo to patetiko. Kakšen dom, dajte no! Svet je lep in prijazen. Tud brez doma bi se dalo čisto dobro živeti,« je odkrival drugačen pogled na varno gnezdo eden najstarejših romarjev svetovnega slovesa v domačem narečju.

V konkurenci slovenskih popotnikov vodi po številu držav, kjer ni več zaželen. V novem potnem listu je pribit teden dni star velik rdeč odtis pečata »deportiran«. Po izgonu iz dveh držav doslej je slovenski popotniški Schwarzenegger še vedno vztrajal pri svojem: »I’ll be back! «, da se bo še vrnil, v vsako od njiju, ko bo čas za to.

Kako se mehkoba pod pritiskom spremeni v trdoto, sem ugotovila, ko mi je ukazal, naj sedem in počakam, da konča delo. Tri ure posedanja okoli rumene hiške sredi natlačene gorenjske vasi in zobanja Križnarjevih sliv ter pogovarjanja s Tomovim zaraščenim vrtom je bilo več, kakor sem pričakovala od prvega snidenja s srčnim potepuhom, ki se je že pred desetletji odpovedal površinskemu življenju in se odpravil v globine.

Dom v ulici z napačnim imenom

Prvo potovanje, na katerem se je zastrupil z raziskovalnim duhom, je bilo doma, okoli hiše. Na tem vrtu je staknil popotniški virus, ki se ga do danes ni rešil in obstaja resen dvom, da se ga sploh kdaj bo. Stanuje v ulici z napačnim imenom. Turistična ulica. Kak turist, lepo vas prosim! V mladih letih je bil popotnik. Danes je aktivist. »Potovalne romantike je bilo že zdavnaj konec. Sedaj so to akcije za pomoč ljudem v stiski. Moje poslanstvo je v tem, da pomagam. Zato sem se rodil,« povzame svoje bistvo odločni dvainpetdesetletnik, ki jih zaradi svoje energičnosti lahko zamolči vsaj četrtino. Let, ne izkušenj.

Pravi, da je nemirnega duha in ljubezen do ljudi podedoval po očetu že na Jesenicah, kjer je prilezel na svet. Mama mu je vedno govorila, naj bo tak kot vsi drugi. Naj ne izstopa, sicer bodo govorili o njem. Njegova družina se je odselila. V glavnem na pokopališče. Tomo jih ne obiskuje pogosto. Pravi, da jih vedno nosi v srcu, s seboj. Kamorkoli gre.

Voljo do bivanja je predal vsem svojim otrokom – dvema deklicama in najstarejšemu Janu: »Super očeta imam! Poseben je in drugačen. Zanj so pomembne druge dimenzije, drugačne stvari. čeprav je moj oče, sva dobra prijatelja. Rad ga imam, kljub temu da mi povzroča skrbi – pri nas se otroci bojimo za starše, ne nasprotno,« je bil zgovoren simpatičen štiriindvajsetletnik.

Še vedno v hlačah iz zapora

Nisem bila prepričana, ali ima veliko otrok, ker ima rad ženske ali je imel precej žensk, ker si je želel mnogo otrok. Vprašanje je bilo trd oreh tudi za Toma. Dobro premišljen in politično pravilen odgovor pa se je glasil, da ima rad vsakega po svoje in da mu vsak da nekaj svojega. Eni tako in drugi drugače. Da gre za drugačen tip ljubezni in da ne more in ne zna brez nobene od njih.

Križnarjev videz me ni prepričal, da veliko časa porabi za britje, striženje nohtov in las ter prehranjevanje. Veliko solatno skledo, polno v mleko nadrobljenega kruha, je izpraznil v nekaj sekundah. V petih urah sem ga videla v treh majicah. Zasvojen s preoblačenjem, sem pomislila in si takoj premislila, ko je dodal, da ima na riti še vedno tiste kavbojke, ki jih je nosil vse poletje. Res so na zadnjici že precej zakrpane, a sedenje v zaporu je očitno zahtevno opravilo.

Življenje zna upravljati tudi takrat, ko je živčna vojna na vrhuncu. Malo napeto sicer, s pomanjkanjem organizacije, prekurjeno in na robu moči. Nič čudnega za človeka, ki ga javost in mediji nategujejo kot črevo: za intervjuje, mnenja, izjave, obiske in prebliske, fotografije in druge bedarije. On pa ima samo 24 prekratkih ur na dan, v katerih bog ne daj, da bi koga odklonil.

Počitnice v Darfurju

čeprav rad počitnikuje, so bile Tomove letošnje počitnice podaljšane proti njegovi volji. Bolj kot v Sudanu je načrtoval preživeti poletje med jadranskimi otoki, a se je obrnilo drugače. S svojega zadnjega križarjenja se je vrnil manj zagorel kot lani. Poležavanje na skalah je letos zamenjalo posedanje v ječi in tam je pač bore malo sonca. Tu in tam kak žarek. Nobeden z neba, vsi so iz tega ali onega srca.

»Spanje na tleh je postalo stalnica. Kljub preležaninam na hrbtu doma še vedno spim na tleh,« pove popotnik, ki je s svojimi nazori premaknil že dobršen del sveta. V zaporu ni bil sam. Družbo mu je delala spalna vreča, poleg oblek, ki jih je imel na sebi, edina imovina, ki jo je ohranil, potem ko je sudanska oblast zasegla njegovo potujoče premoženje, sestavljeno iz fotoaparatov, kamer, telefona in prenosnega računalnika, vredno približno trinajst tisoč evrov.

Dopustovanje brez seksa? Brez skrbi! Bolj kot na ženske je mislil na to, kako se bo rešil. Nagon po preživetju je ubil željo po nasladi. čeprav je bil na počitnicah, pa misli niso šle na dopust. Pravi, da so bile njegove največje sovražnice v samoti. Misli – velike, grozne, strašne, neprijazne, dvomljive, negativne, blodne, temačne, mračne, sovražne in hudobne.

Presenetil me je z izjavo, da je z letošnjega dopusta tudi pisal. »Klasična pisma, nobenih razglednic ali elektronske pošte. Enemu samemu prijatelju,« pove pozitivist, ki tudi iz najtežjih trenutkov zna iztisniti sonce.

Preden se je Tomo vrnil z letošnjega potovanja, se je govorilo, da je bolan. Meni pa se je zdel lep kot še nikoli prej. Jasno, sreča izvira iz notranjosti, komentira in doda, da so ga letošnje počitnice pomladile, ker ni ne kadil ne pil ali preobilno jedel.

Povej mi, kakšnega psa imaš, pa ti povem, kdo si!

če velja, da lastnika spoznaš po psu, je pri Križnarjevih vse v redu. Prijazna, zvedava in sloka mrcinica s toplimi, iskrivimi očmi skriva v prsih veliko srce. Ni izbirčna. Je potrpežljiva in podkupljiva z lepo besedo. Rada ima umirjeno življenje, ki ga tu in tam mora razburkati divja akcija z veliko adrenalina. Občuduje potepanje. Tako njena uta kot Tomova hiša sta veliko časa osamljeni. Še dobro, da si delata družbo, kadar je Tomo po svetu, Meda pa v depandansi pri Tomovih prijateljih.

Ponovno zbližanje s sostanovalko ga je stalo tri pasje klobase. »Še vedno se me spomni, le za mano ne hodi več. Taka je kot vse ženske,« se namuzne vaški posebnež svetovnih razsežnosti, ki misli, da so ga v polletni odsotnosti najbolj pogrešali otroci. Nor je na otroke, bodisi svoje ali tuje. Bolijo ga njihove bolečine in radosti ga njihova sreča. Najbolj se ga dotaknejo otroška iskrenost, naravnost in preprostost. Nobenega pretvarjanja. Njegovo najdražje bitje na svetu šteje pet let in jo kliče Maja.

»Ko postanem neprijazen, netoleranten in neskončno tečen, slab človek v glavnem, je skrajni čas, da grem. Potovanja me ozdravijo. Odkrivanje novih razsežnosti me radosti, krepi in ohranja pri življenju,« je bilo samokritično popularno tnalo, na katerem s svojim udrihanjem trenutno merijo moči vsi slovenski borci za oblast in manj za ugled. »Brez vizuma sem šel in vem, da ni bilo prav. A vedno ni mogoče priti na misijo in v kraje, kjer si potreben, legalno,« se zaveda svojih dejanj človek, ki vidi dlje, sliši več in čuti globlje kot večina.

Živalska ljubezen

Po nekajmesečnem bivanju v muslimanski državi pogreša svinje. Ne one na dveh nogah, tiste na štirih. Odrte, pečene, na krožniku: »Samo da diši po mesu!« se veseli mesenih užitkov vitki vsejedec.

»V zaporu sem premleval edini obrok in izza zapahov opazoval vrabčka. Skakljal je po svobodi. Pridrobil je do rešetk, se ozrl naokoli in vstopil. Preden je izkusil jetništvo, se je obrnil in odplahutal nazaj na svobodo. Tudi jaz bi bil vrabček,« je spregovoril o svojih »živalskih« nagnjenjih politični misijonar.

»Rad imam živali. Vse jih imam rad,« se nasmehne, ko ga pobaram, kaj si misli o kljubovalnem hrzanju v predsedniški palači in samovšečnem kikirikanju na turnu zunanjega ministrstva.

»Vsako potovanje dobi pravi epilog šele po vrnitvi. Živ sem, in to me veseli. Doma sem, kar pomirja. Upam, da se bo evforija polegla, da bom preživel še to in da bo svet prijazna igralnica za vse ljudi in živali tega sveta.«

P.S.

»Svet bi bil prijaznejši, če bi bilo več žensk na predsedniških položajih. Ker ženske rojevajo in veliko bolj cenijo človeško življenje ter ga spoštujejo.«