Benka Pulko Blog

Večerni izhodi v mesto so, če sodim po zasedenih parkiriščih, še vedno popularen način zapravljanja toplih večerov, ki bodo vsak čas vzeli slovo. V glavnem so se v domača gnezda vrnili tudi že dopustniki in Ljubljana je ponovno nabrekla na običajno število prebivalcev.

Ker so dobri večeri še boljši v dobri družbi, ob hrani in pijači, ni nič čudnega, da se nas je večina po borbi za parkirišče pripravljena boriti še naprej – za stole in mize v prepolnih restavracijah, kjer proti koncu poletja zlepa ne najdeš več niti prijazne besede, kaj šele nasmeha. Tam pa se prava bitka šele začne!

V stari odročni restavraciji za Prešernovim hrbtom znajo pripraviti najboljše jurčke s polento v Sloveniji. A kaj, ko jih ne znajo postreči!

»Usedite se tukaj, notri, na terasi ne strežemo več,« nas je soočil zatohlega večera opiti natakar, celo uro pred zapiralnim časom, ko je bilo pod marelami še polno gostov. Vljudno sem se ponudila, da bom sama pogrnila mizo in naročila takoj, tako da se bo sprehodil samo enkrat. Pa ni šlo. Natakar se je vrnil k svojemu velikemu točenemu, mi pa smo se po prisilnem sprehodu do nove loakcije na nabrežju Ljubljanice, kjer pečejo pice, soočili z novo epizodo (ne)prijaznosti strežnega osebja.

Ko smo vprašali po jedilnem listu, je rekel »naj pri p…. m…….. počakamo. Da nima sto rok!« Smo okameneli in čeljusti so padale po tleh od šokantnega pozdrava. Potem so prileteli jedilniki na mizo kot skladovnica in vsi smo še enkrat otrpnili v spoznanju, da začetni nagovor ni bil slučaj. Ura je bila že pozna in lakota je bila močnejša od prepričanja, da je take restavracije ob podobnem ravnanju osebja potrebno nemudoma zapustiti in se nikoli več vrniti. Pa bodo morda začeli streči drugače.

Za umirjen konec sem predlagala nekaj sladkega in skok med zvezde, na drugi strani ulice. Ubila bi se, če bi vedela, da sem nas odpeljala k zadirčni slaščičarki: »S kavo ne bo nič, ker smo avtomat že zdavnaj očistili.« Čeprav imate restavracijo še vedno odprto? Ja, in da naj si ne domišljamo, da bi lahko imeli še kako kepico sladoleda. Slaščičarna s pravim posluhom za stranke.

Naslednjič sem jo mahnila na drugo stran Dunajske v upanju, da bo kaj bolje. Blizu opere smo čakali na kavo 25 minut, pri Meksikancih v bližini je delovna sila enako naveličana očitno predolgega poletja, pri konkurenci zavijajo z očmi, največji asi pa vsaj odkrito povedo, da bo trajalo najmanj uro in pol, preden boste dobili hrano, ker da imajo premalo kuharjev, da bi lahko skuhali za vse lačne v doglednejšem času.

Med 4o-minutno čakalno seanso v baru z oranžnimi sedeži sem si vzela čas za opazovanje mlade natakarice, ki je tekala od mize do mize in se, ko je bil čas za našo, prijazno opravičila za zamudo. Pa saj ni bilo potrebno! Vsakemu pametnemu – razen lastniku očitno – je jasno, da en sam par rok in nog pač ne more postreči 76 gostov hitreje.

Če moramo ukrepati gostje sami, je najbolje, da začnemo posedati pod Prešernom s pijačo iz štacune ali pa gremo iskat prijaznost v manjše kraje, kjer na srečo še znajo postreči ob naročenem nasmeh in občutek, da si dobrodošel in zaželjen. Ali pa počakamo na jesen in kostanje in upamo, da bodo ulični peki prijaznejši gostitelji.