Pupilija, Papa Pupilo pa Pupilčki

Kura je preživela. Leta 1969 pa ni. Zaklali so jo pred presenečeno in zgroženo publiko, opozorili, da je svet vse prej kot idila, razkurili kulturne politike in napovedali, da se bo gledališče zapeljalo tudi po manj klasičnih tirih s socialističnim pridihom.

Na slovenske odre ja našla pot iz pozabe še ena preteklost. Sedemintrideset let po tem, ko je režiser Dušan Jovanovič rodil predstavo Gledališča Pupilije Ferkeverk, je delo ponovno zaživelo. Tokrat ga je oživil avtor Emil Hrvatin.

Na prvi pogled je rekonstrukcija revolucionarnega dela kurbarija, kjer en kaže rit in si ga meče na roko, drugi natepava veliko, v globus pobarvano gumijasto žogo, ena si pritiska na jošek že zdavnaj odraslega mladiča, vsi ostali pa kopulirajo povprek, da še najbolj liberalnemu gledalcu ni nič več jasno.

A povem vam, da je dogajanje na odru v primerjavi z originalno sceno konservativno in zadržano. Za vse, ki so leta 1969 zamudili uprizoritev, je poskrbljeno. Med igro si lahko ogledate projekcijo delov izhodiščne predstave. Multimedija je smiselna in dobro izpeljana povezava med starim in novim.

Glasba je odlično dopolnilo sicer redkobesedne predstave. Lepa Anka kolo vodi, Slovenci kremeniti, Vstanite v suženjstvu zakleti in podobni napevi vnašajo duha tedanjega časa. Fragmenti klasike in neopredeljenega poigravanja godal in pihal pa osvežijo sicer pusto belo-sivo-črno sceno.

Kapitalistični okus originalno socialistične predstave je očiten. V štruce kruha so spravili svetlečo se revijo z domačega trga, ki je bila za promocijo pripravljena odriniti nekaj cvenka. Sporočilnost je zbledela z dejstvom, da o omenjeni reviji takrat ni bilo pri nas ne duha ne sluha. Štrucam, ki so rabile tudi za zglavnike, bi morda najbolje pristajal osrednji slovenski dnevnik.

Kolektivizem in masovno poneumljanje so uprizorili fenomenalno. Po naše. Mislim, po slovensko. Nedvomno so Pupilci srhljiva farsa o Slovencih in naši zahojeni poslušnosti, podložnosti in privzgojeni nespektakularnosti ter o tem, kako se pustimo zmanipulirati vsakemu, ki ima malo volje in pet minut časa. Mi si mislimo svoje, rečemo pa nič.

Kdo bo zaklal kuro?

Namesto gledališkega lista so gledalci dobili štiri bele liste papirja. Na vsakem od njih je bila zapisana po ena črka. Z njimi so sodelovali pri uprizoritvi 20. dejanja z glasovanjem, ali bi zaklali legendarno kuro ali ne. »Jasno, kuro bomo zaklali,« je na premieri izglasovala publika. Zadnjo besedo si je vzel igralec in povedal, da jo bo moral priti pokončat eden izmed gledalcev. Kura je imela srečo, pogumnežev namreč ni bilo. In je preživela.

Vseh enajst akterjev, med njimi so bili trije tudi godci, je odigralo osemdesetminutno predstavo brez nasmeha. Ja! Brez enega samega prekletega nasmeha. Taki pač smo. Nenasmejani narod pod Alpami.

Dobro začinjeno, skuhano in postreženo po slovensko. Priporočljivo za vzdržljive.