Devičnik pri tridesetih – Lado Bizovičar

Ko se je rodila ideja, da napišem intervju z Ladom Bizovičarjem, mi ni padlo na kraj pameti, da bom potrebovala lojtro do nebes, klatilec zvezd in še nekaj orodij, da pridem do njega. Ob najinih predhodnih bežnih srečanjih se mi je zdel čisto povprečen ekscentričen slovenski fant, ki se je pozorno in spoštljivo ukvarjal z menoj. Izključno poslovno, kajpak. Sedaj sva ugasnila žaromete, zamenjala vlogi in spraševala sem jaz.

Dišalo je po izmikanju in nič čudnega, da me je pograbila še večja vnema, da ga olupim, pogledam vanj in ga doživim kot človeka. Ne le kot maskoto, ki ob nedeljskih popoldnevih živi v televizijski škatli, spravlja ene v dobro voljo, druge pa ob živce, za preostanek tedna pa nihče ne ve, kje je in kaj počne.

“Joj, ne bi. Neee, prooosim. Ne maram intervjujev. Res se mi ne da. Glej, res! Ful nimam nobenega časa in ful sem zaseden in ful bi rad, pa ne utegnem. Saj štekaš, ne?” mi ja razlagal po telefonu s tistim zapeljivo globokim glasom, ki tokrat ni dosegel željenega. Z izogibanjem je zapravil toliko časa, kot bi ga porabil povprečno neroden izpraševalec za cel intervju. Medtem ko se je nedostopni mladenič še vedno branil na vse kriplje in natege, sem začela sklepati, da je neekonomičen, verbalno manipulativen, trmast in kronično prezaposlen.

Ker se usoda nikoli ne zmoti, sva se dva dni kasneje nepričakovano srečala na kosilu pri znancih, ki niso imeli pojma o moji nameri in njegovem izogibanju. Presenečeni Bizovičar, ki ni z Bizovika, ampak iz velike hiše v Šiški, z vrtom in trampolinom ob njej, je otrpnil kot les. Velike tople rjave oči so se mu povečale za par številk. Vdihnil je globoko, do so se pokazali radijatorčki pod belo oprijeto bombažno majico, nekaj je zamomljal o čarovnicah, potem pa očitno sprevidel, da se vesolju in njegovim načrtom ni nesmiselno upirati.

In zakaj bi zavračal pogovor poklicni gobezdač, ki večji del življenja sprašuje in s svojo medijsko avtoriteto vrti okoli sebe ves svet na sončni strani Alp? Veliko gostov iz oddaje se ga spominja s strahom: “Uf, neugoden tip. Nikoli ne veš, kaj te bo vprašal, v kaj te bo namočil, s čim te bo presenetil, kaj ti bo podtaknil,” so komentirali oni, ki pravijo, da se še vedno spotijo, ko slišijo njegovo ime. Sama sem ga doživljala drugače: inteligenten, energičen, zakompleksan, iznajdljiv, samosvoj, čustven, spoštljiv, direkten, a oddaljen, ko se za to preračunljivo odloči.

Slabo se vede, preklinja, je aroganten in spominja na jebivetra, ki ga ne ustavi noben vetrobran. Vsaj tako misli večina. Pa so mu navkljub temu na stežaj odprta vrata v večino slovenskih domov. Mikrofon je njegov steber in oder je njegovo igrišče. Pred kamero se vede brezkompromisno resno. Statistika njegovih nasmehov mora biti katastrofalna. Kljub temu deluje naspidirano, kot da mu pred vsako oddajo vstavijo nove baterije. Vsaj za tistih nekaj ur. Ko se umakne, se umiri. Nikoli pa se ne umiri njegova hudomušnost in ne zaspi njegov značaj. Poleže se njegov cinizem in fant postane takšen, da se ga nihče več ne boji.

Na spletni strani nacionalne televizije, kjer naj bi bila beseda, dve o tem, kdo je Lado Bizovičar, boste našli samo eno nerazumljivo skropocalo v latovščini. Med vrsticami ne bo težko razbrati, da vam sporoča, da vas nič ne briga, kdo je on. Pač da je, kar je in da to ni vaša stvar ter da se vas ne tiče. Ob branju na mojem ekranu se je čutilo, kot da me pošilja v rit. Morda se bo pri vas bralo drugače.

Sem ga vprašala, kaj je njegov najmočnejši atribut: lepota, inteligenca ali zgovornost. “Lepota, aboslutno!” je pribil in ni mislil resno. Kaj misli, če sploh kaj na to temo, mi ni nikoli uspelo izvedeti.

V kratkem bo nastopil v gledališki predstavi Pet moških.com. Ne vem, zakaj pretirava z vajami. V glavnem vadi že nekaj let, vsak slednji dan. Živi namreč v skupnosti petih prijateljev. Njegova definicija družine je ekipa, ki mora požreti več dreka kot drugi. Nobeden od fantov iz njegove virtualne družine nima težav z odvečnimi kilogrami. Torej jim ne gre slabo.

Večji del življenja je v gibanju. V srednješolskih letih je bil avtobusar na progi Škofja Loka – Šentvid. Potem je bil glasbeni zabavljač v Nemčiji, pa popotnik z nahrbtnikom na razpotjih sveta. Takrat je še potoval. “Sedej, pri zrelih tridesetih, potujem samo še tako, da sem pri miru.” Naslednje potovanje, ki ga čaka v kratkem, bo selitev. V mičkeno stanovanje s sončno teraso v eni izmed najbolj znanih hiš v stari Ljubljani. V mestu ljubezni, v središču njegovega življenja.

Povsod ga je polno. Z lahkoto nafila ves ekran. Ljubi pozornost. Živi in diha zanjo. Lado Bizovičar je strela, ki je dobro sodelovala z Gromom – fantovsko skupino muzikantov in pevcev. Lado Bizovičar je pisec iger. Lado Bizovičar je vokalist. Lado Bizovičar je urednik. Lado Bizovičar je igralec. Lado Bizovičar je študent novinarstva, ki mu manjka samo še diploma. Lado Bizovičar je podjetnik. Zvezda pa je začela resno sijati leta 1997, ko se je Bizovičar prvič na odru tudi slekel.

Pozorno čakamo reprize. Pa je verjetno ne bo. Pravi, da je med ljudmi bolj zadržan in da se v družbi slabše znajde. Pred leti je rekel, da je socialni debil. Da mu gre najbolj sproščeno pod reflektorskimi žarnicami. Ko piščetu. Samo da je na toplem, varnem, da ga ščitijo kamere, pa se mu ne more zgoditi nič slabega. Tri leta kasneje priznava, da v piljenju socialnih veščin sicer napreduje, a da mu gre počasneje, kot bi si želel. Še vedno se raje drži bolj zase in s tistimi, ki jih pozna.

Prijatelji so pomemben del njegovega vesolja. Brez njih ne gre. Skupaj bivajo, ustvarjajo, razvijajo ideje, debatirajo in žurajo. Veliko? Da, baje. Ne verjamem. Fant je veliko bolj na tleh, kot se zdi. časa za bluzenje nima. Živi več paralel hkrati. Na televiziji dela samo ob dela prostih dneh, preostanek tedna pa ustvarja v svojem podjetju Urbano pleme. Stavim, da je idejni vodja. Fantje ga dobro žgejo. Sledijo Van Goghu, Hemingwayu, Picassu, Voltairu, Johnniju Deepu ter drugim vplivnim možem, ki so dozoreli ob pelinu in sladkostih življenja ter se kopali do svojih idej ob kultni pijači absintu. Tista kovinska ploščica na Ladotovem zapestju ali okoli vratu, na kateri topijo sladkor v pelinkovcu podobni pijači, pa naznanja, da je mali fant na poti med velike može.

Svoboda mu pomeni življenje. Samo da dela, kar hoče. Pa četudi neumnosti. Vanje vlaga največ energije. Vsi, ki so se z njim družili v mladih letih, se ga spominjajo kot klovna in moralnega vodje vseh neumnosti, ki jih je bilo potrebno ušpičiti. Kot recimo takrat, ko je sredi poletja oblečen v Božička paradiral med Portorožem in Lucijo. Neomajno voljo do pozornosti očitno goji že od mladih nog.

V tistem času se je njegov svet vrtel okoli plesa. Naš Ladko – ki je uradno še vedno Vladimir in iz spoštovanja do prednikov niti slučajno ne razmišlja o preimenovanju – je bil svoj čas pristaš Elvisa Presleya. In je, jasno, plesal tudi rokenrol. V pajkicah, oprijeti majčki, z rutko na glavi, da ni ravno razkrival one velike brazgotine na čelu, ki si jo je pridelal s padcem z bicikla. Na plesišču je vedno briljiral. če ni zaradi plesa, pa zaradi svojih igralskih sposobnosti. Sliši se, da je bil nepremagljiv glumač.

Ko so se besede in misli začele vrteti okoli deklet, se je iz Ladove gostobesednosti dala razbrati stopnja njegovega interesa pravijo oni, ki so bili zraven. V glavnem pa je bil devičnik, ki je 3. septembra praznoval svoj trideseti rojstni dan, pred puncami vedno glasen in nobenega dvoma ni, da mu je gobčnost odprla marsikatera vrata in prenekatero srce. Kakšne metode uporablja danes, ni povedal. Sem ga vprašala, kakšen odnos ima do časa, pa me je samo zabodeno gledal. Sem poskusila z vprašanjem, ali gre velikokrat na Katarino, pa tudi ni bilo odziva.

Porod se mu zdi ogaben. Veliko manj otroci. Na njihovem nivoju se znajde, kot bi trenil. Nosečnice kliče baloni. Ker je bila njegova mama balon trikrat, ima dve sestri. Eno mlajši in eno starejšo. Tako ima stric Lado par nečakov, ki jih sicer vidi bolj poredko, a se jih takrat razveseli toliko bolj. Sam pravi, da je potrpežljiv. Ni se mi zdelo vmesno, da bi ga vprašala, če dovolj, da bi bil lahko oče. Do tja mu še malo manjka.

Da je odbit in da si s povprečjem ni niti v sorodu, dokazuje z izbiro daril. Mami je za novo leto kupil košček Afrike. Kaj ima pripravljeno za vas, pa si poglejte v nedeljo, ko bo ponovno skočil v televizijsko škatlo in zabaval staro in mlado po Bizovičarjevo.