Kany Obenga

Ljudje, ki jih intervjuvam, me prevzamejo. Vsak po svoje, vsak je neponovljiv. Še nikoli pa se mi ni zgodilo, da bi mi bil na koncu intervjuja kateri tako pri srcu, da bi ga želela odpeljati domov in ga obdržati. To se mi je tokrat zgodilo prvič. Bilo je kot v pravljici.

Za devetimi gorami in devetimi vodami se je rodil deček. Triletnemu bratcu Tschimyju, očetu Michelu in mami Mariji je 2. marca 2001 pribrcala na svet s čokolado oblita štručka ter že z datumom rojstva napovedala, da bo osvajala samo prva in druga mesta. Kepico so poimenovali Modrec. Ali Kany po gabonsko. Modrec Obenga je bil rojen in zgodba o uspehu se je začela.

Iz pridno spečega dojenčka se je razvil v ultra trmastega enoletnika; to ga je spustilo šele čez kako leto dni. Mama pravi, da je vesela, ker je preživel. Zaletaval se je v zid od želje in vztrajanja pri svojem. Ko so se vremena zjasnila, je fant končal kot poslušen, topel, zaupljiv, čuteč in ljubeč, kakršen je še danes, pri svojih 112 centimetrih in 21 kilogramih.

Občuduje čajkovskega

Fascinira ga risanje, pomfrit in češnje, računalniške igrice in ljudje.

Najraje se igra s plišastimi igračami. Vsaka od njih ima svoje ime in bivalni kotiček. Najljubši mu je Monty. Opravka imamo z redoljubnim otrokom. Igrače pri petih letih in pol pospravlja sam. Rad ima roza barvo in balet. Ja, balet! Sem vam rekla, da ni navaden otrok. Njegov najljubši? Labodje jezero. Odličen okus! Sem ga opazovala med poslušanjem in obžalovala, da se večine njegovih vrstnikov tako dotaknejo samo Superman in podobno smetje.

Bister je kot britev, s čustvenim kvocientom do stropa in višje. Pretepa se ne. Komunicira v slovenščini, francoščini, z dotiki in s svojimi globokimi očmi. Najraje se druži z deklicami. Razen z onimi, ki ga preveč »lubčkajo«. Tiste mu grejo že malo na živce. »Najprej ji posodim svojo najljubšo igračo in me poljubi, ko hočem igračo nazaj, me pa natepe,« razmišlja na glas o prijateljih v vrtcu, ki imajo tako kot odrasli o Kanyju povedati same dobre stvari.

Masaža pri režiserju

Rad ima masažo. »Najboljše me zmasira Miki,« je povedal, ko je ob najinem drugem srečanju ležal v postelji z vročino, ki ga je sicer malo umirila, a o slabi volji in nerazpoloženju ali nergavosti ni bilo ne duha ne sluha. Miki? Kdo je Miki? »Moj prijatelj,« je razložil o nekaj desetletij starejšem režiserju filma Na sončni strani Alp, v katerem je Kany odigral eno izmed glavnih vlog in si ga boste lahko ogledali prihodnjo pomlad.

»Izjemen fant v vseh pogledih. Pred njim je velika prihodnost. Upam samo, da se ne bo zadovoljil izključno s Slovenijo. Prevelik je za tukaj,« je bil navdušen nad malim igralcem Janez Burger, scenarist in režiser z okusom ter dobro roko za masažo.

»Mali se je rodil s polnim nahrbtnikom talentov. Ima neponovljiv posluh za vse: za glasbo, besedo, intonacijo. Neverjetno samostojen je in discipliniran, inteligenten, igriv in strašno lepo vzgojen. Ima to, kar imajo največji igralci – petdesetkrat lahko ponovi en in isti stavek, vsakič popolnoma drugače. In kar je najpomembnejše, ob tem se zabava,« je nadaljeval razlago, zakaj je bil najmlajši osvajalec src taka zvezda tudi po snemalnih dnevih, ko so ga masirali in mu stregli od spredaj in zadaj.

Ljudi ima neizmerno rad. Odkar je njegov tri leta starejši brat debitiral v ljubljanski Drami, gleda posnetek predstave vsak slednji dan. Na vprašanje, kakšen se mu je zdel starejši Tschimy v predstavi, mi je odgovoril kot iz topa: »Lep!« Mladeniča pod isto streho velikega svetlega stanovanja na Kodeljevem se dobro razumeta. Nesoglasje lahko vznikne ob večernem branju pravljic, ko bi se manjši rad crkljal s starejšim, medtem ko bere, pa slednji ne dovoli. Kajti »cartanje« je domena posebnih ljudi in super posebnih fantov.

Drugačnost se mu zdi normalna. Ga je nekdo pred dnevi vprašal, ali je dobil to lepo svileno zagorelo kožo s sončenjem. Pa je inteligentno odgovoril na manj inteligentno vprašanje: »Takšen pač sem. Takšen sem se rodil.« Z eno samo trditvijo je pri petih letih prerasel vse zaplonkane ozkoglednike, ki se bojijo drugačnosti.

Slovenci bi potrebovali več takih otrok

Nujno! Mama je ponosna. Pravi, da ji ni za slavo. Le za to, da bi vzgojila dobrega človeka širokega duha in zdravih nazorov. Očitno dobro opravlja svoje poslanstvo. Kany pleše hiphop, balet, obvlada deskanje po internetu in se zabava z domačim klavirjem. Pa da si ne boste mislili, da razbija po njem, kot to počne večina otrok. čuteče sprehajanje njegovih drobnih prstkov po tipkah je milo rečeno glasba in marsikoga bi prepričalo, da fant zares ve, za kaj gre.

»Sva končala?« je z vedrino v prijaznem in jasnem glasu ter s tistim večnim nasmehom na obrazu vprašal, ko je števec posnetkov na fotoaparatu bipnil številko 454. Seveda, že zdavnaj sva končala. Odličen posnetek sva imela takoj. Kakršen otrok, takšni posnetki.

Le jaz ga nikakor nisem imela dovolj. Tisto, da bi si ga z veseljem peljala domov in ga posvojila, sem mislila čisto resno. Pa mamica nekako ni bila za stvar. Kany se sicer ni obotavljal. On bi šel. Strah je domena negotovih. Zanj je na srečo neznanka. Sem že omenila, da v Sloveniji potrebujemo več takih otrok?