Dojenček za Rebeko Dremelj

Od Božička si letos želi kamin. Takega, lepega. Za v novo hiško. »Malo se bo moral potruditi, težko nositi, pa bo! Pa bom srečna,« pravi v svojem odkritem in udarnem slogu super komunikativna lepotica. Večina lepote izvira iz notranjosti: vsakemu pove naravnost, kar mu gre in si upa biti to, kar je. Z vsemi napakami, skrivnostmi in pregrehami vred.

Všeč mi je bilo, da je njeno ljubkovalno ime oddaljeno samo črko od mojega.

Rebeka, ki ji je tako ime poslovno, uradno in privatno, je pravi paket. Buhti od presenečenj. Najprej je tam konec julija, par desetletij nazaj, presenetila starše, ki so se paketa sicer zelo razveselili, a so kmalu ugotovili, da je povijanje, previjanje odraščajočega paketka hudo naporno delo. Predvsem zaradi njegovega karakterja, ki je potrgal vse pentlje, razmontiral vse povoje, trgal ovojni papir in skratka, vedno želel biti nekaj drugega kot klasično darilo z rdečo pentljo v laseh.

Paket se je z leti formiral, danes pa pride v njem vse od pevke, ki ni pevka, miss, ki ni miss, plesalke, ki ni samo plesalka, podjetnice, ki ni le podjetnica, stilistke, ki ni stilistka, oblikovalke, ki ni oblikovalka, manekenke, ki ni samo manekenka, managerke, ki ni izključno managerka in projektnega vodje, ki je komaj projektni vodja, ker ob tem mora biti še kaj drugega. To je samo ona, ki jo Božiček pozna pod imenom Dremeljeva Rebeka.

Že 26 let ji nosi darila pod isto smreko, v isto hišo. »Selitve in spremembe ga lahko zmedejo in če bi prepogosto menjavala bivališča, bi lahko pomešal naslove. In kaj potem, če bi ostala brez darila?« se sekira že v naprej kako bo naslednje leto, ko se bo z letošnjim božičnim darilom, onim velikim kaminom, selila v hiško in kako bo morala še pravi čas sporočiti spremembo naslova v božični biro, nekje na severnem tečaju.

Pravi, da kosila še vedno ne zna skuhati in da ni kaj prida gospodinja. A novoletna smrečica? Da, to pa okrasi. Brez težav. Tu in tam sicer razbije kak okrasek, ker pravi, da nikoli ne dela samo ene reči, ampak jih počne vsaj pet hkrati. Ne da bi jo vprašala, točno vem, da med krasenjem telefonira, piše SMS-e, pije vodo, gleda TV, gricka piškote, tipka na računalnik in se pogovarja še s kom, ki je v dosegu njegega močnega glasu.

Še vedno trdi, da je božič njen najljubši čas v letu in favorit med prazniki. »Na druge praznike lahko tudi pozabim. Božič ima pa med vsemi zelo posebno mesto. Prava družinska folklora! Večerja, gledanje video posnetkov iz mladosti in krohotanje do solz, malo hrane, odvijanje daril, še malo hrane, klepetanje, spet grižljaj ali dva in postelja. S prigrizkom seveda. Vsa leta isto. Super luštno in nenadomestljivo. Ne vem, kako bi preživela brez vseh teh nepomembnih malenkosti, ki so najbolj pomembne drobnarije v življenju,« pravi odločno dekle na zunaj in mehko znotraj, ki vsako leto znova zmaga v finalnem izboru barvnega okrasja za novoletno jelko. Kot za šalo premaguje očitno mehkejšega (ali za dekoracijo manj zainteresiranega) brata Davida, ki klone pod kopico Rebekinih prepričevanj, prošenj, pritiskov, moledovanj, groženj in zahtev, da morajo biti na smreki letos rdeče kugle in amen.

Naj se piše Dremelj, kakor hoče. Ta nikoli ne drema. Ali spi kot ubita ali pa se pretaka po Sloveniji kot živo srebro. če jo sovražite, ste v nevarnosti: ker njej se ni mogoče izogniti. »Vztrajnosti ji ni zmanjkalo še nikoli,« pravi mama, ki je kdaj pa kdaj že pomislila, da bi se vdala, a se je na srečo še vedno ob pravem času premislila in ostala ob strani jeklenemu dekletu, ki je skozi mladost potrebovalo več podpore, nasvetov in vodil, kljub temu da je bila vedno bistra in urna kot iskra, ki za preskok nikoli ni potrebovala več kot stotinko sekunde.

Tako je bilo, ko je bila naša Rebeka še manjši paket. Danes pravi, da je presegla dovoljeno težo in da če doda še karakter, jo le s težavo prenaša večina dripcev pod Alpami. Moje pikolovsko oko sicer ni opazilo nobene napake na njeni 176 cm visoki in malo čez 60 kilogramov težki skladno oblikovani vreči. No ja, grde in debele o njej še vedno rade napišejo, da je celulitična in čeljustna. Vsakemu povprečno inteligentnemu opazovalcu pa je jasno, da te iste babe pišejo Božičku in si želijo, da jim izpolni željo in jih spremeni v lepo Rebeko vsaj za dan ali dva. A narava je kruta.

Sem bila začudena, da take ženske, kot je Rebeka še nobeno darilo ni nikoli počakalo recimo v postelji. Pa samo izbuli tiste velike temno rjave oči, naslednji trenutek raztegne usta do ušes tako, da se ji oči skrčijo v dve lunasti režici, potem pa se poredno našobi, ponovno razpre oči in reče, tako da ne veš niti približno, ali bi ji verjel ali ne, da nje pa res še nikoli ni pričakalo nobeno darilo v postelji. Škoda. Morda jo bo pa letos.

Na oko sicer ne bi nikoli ocenila, da v eni sami vreči leži toliko talentov. Tamala je prava humoristka. Ko kaj zamoči ali se ji procesiranje zavleče, se spretno izgovori, da kaj pa more, če pa je miss in v svojem južno štajerskem narečju na svojstven način komentira koeksistenco lepote in inteligence v enem telesu. Velikim ljudem šale na svoj račun niso tuje, niti odvratne.

V glavnem obožuuuuuje prednovoletni čas. Darila nakupuje cel dan. Takrat ne počne ničesar drugega, samo nakupuje. Pa, jasno, dviguje večno brneči mobilni telefon. Najraje se zakadi med trgovinske police nekje izven Slovenije, da si prihrani radovedne poglede v nakupovalni košari. Že tako nosi težko. Njena darila so odpuljena, kot je ona sama. Velika, nora, nepozabna in draga. A ji ni mar. »Celo leto z veseljem delam, da lahko na koncu leta zapravljam,« reče srčno in izda, da ji je veliko do ljudi, odnosov z njimi in pozornosti do ljubih.

Kljub letom še vedno ni mama, a dojenčka ima. Tistega, ki jo je nekaj desetletij nazaj čakal pod smreko in je še vedno najljubše darilo.

Pravi, da se še danes spominja kje ga je dedek Mraz pustil in kako ga je oblekel. Včasih je dedkom Mrazom in Božičkom še pisala. Danes pravi, da samo še dvigne telefon in pokliče. Letos bi bila, zraven kamina seveda, najbolj vesela dobrega zdravja, rezervnih glasilk, odkritih prijateljev in veliko dobrih piškotov. Pekla bo seveda mama. Rebeka bo samo »vletela« v kuhinjo, polizala vse kuhalnice in šla za mikrofon na naslednji koncert, kjer bo zagovoto slišati tudi njeno novo pesmico Še en dan. Super bi jo bilo videti v novi kolekciji njenega spodnjega perila in nogavic.

Hm, glede na to, da se je v njeni novi kolekciji pojavilo tudi moško perilo in da obstaja tudi zapeljivo žensko rdeče čipkasto božično perilo, se mi zdi, da vem, kaj bo podarila letos svojemu Božičku in njenovi ženi. A mislite, da Božički pa pišejo Rebeki?