Moje staro, najljubše božično drevo

Spomnim se, kako sem trpela, ko sem imela svojo prvo novoletno jelko. Eno zeleno redko štrleče ščene, ki so mu pri maminih rekli božično drevo, pri atovih pa za to niso smeli niti slišat ter mu je bilo treba reči novoletna jelka in nič drugače.

Nekaj problemov z razumevanjem sem sicer imela, a ni bilo hudega. Izgledalo je, kot da se niso mogli zediniti niti okoli pomembnih reči, kot je bil stric z darili v mojih malih očeh bistvo novega leta in najpomembnejši del prazničnih dni. Še pri njem, se spomnim, je bila večna polemika, ali ga je vljudno klicati Božiček ali pa bo prinesel več daril, če ga bomo klicali dedek Mraz. Pamži z dobrim spominom smo se spraševali vsako leto znova, zakaj je tako pogosto menjal stil in je bil enkrat v belem, drugič v rdečem kožuhu, pa v potlačeni beli in naslednjič v viseči kapi s cofom.

V spominu imam, da se mi je okoli novoletnih praznikov vedno zdelo, da smo bili doma neskončno revni. Bog ne daj, da sem to rekla na glas! Takoj so mi na pol užaljeno povedali, da imajo drugi še manj in da naj bom raje hvaležno tiho. No, v glavnem nismo imeli nikoli dovolj, da bi si privoščili podstavek za smrečico. Najverjetneje ni bil štos v denarju, pač pa v dejstvu, da se moškim v družini nikoli ni posrečilo, da bi se pravi čas spomnili in k hiši privlekli kak pravi kos lesa ali železa, ki bi na stojalo vsaj spominjal. Zato smo na predvečer božiča vsako leto znova iskali taisti stari pisker, v katerega smo leto za letom rinili na sveže odsekano, kilavo, za moj otroški okus, nikoli dovolj veliko smrečico.

Vsak večer je strumno stala in vsako jutro je žalostno ležala. Pa smo jo pobirali po mizi, pod njo pa razbite porcelanaste okraske, ki so padali z nje in se selili v koš za smeti kot za stavo.

Ko se je mama nekega veselega decembra uprla in proti svojemu okusu ter volji kupila plastične bunkice, se mi je sicer dopadlo, da ne bomo več lomili prelepih okraskov in da bomo racionalni. Ta beseda je bila takrat v modi. Že takrat se mi je zdelo sumljivo, da mama, bistra kot je bila, ni raje kupila podstavka. Pa je rekla, da se v trgovini ne dobijo in da se bo potrebno znajti drugače.

Na božjo ali politično srečo se je tudi čas začel hitreje premikati in naslednje leto smo imeli pri hiši že plastično smreko. Doma jim sicer ni bilo prav, da v hiši ne bo več dišalo, a ob dejstvu, da bomo pustili rasti po eno smreko na leto, so se duhovi pomirili. Najbolj sem prišla na svoj račun jaz. Od tistega brilijantnega leta naprej sem se drla ko žival, ko so hoteli za tri kralje smreko pospraviti. Ja, kam se vam pa mudi, sem se spraševala konec februarja, ko je bilo še mrzlo, polno snega in je vse v glavnem spominjalo še na zimo. Moji so bili bolj za mir, zato so popustili in smreko sem po naslednjem valu vztrajnega prigovarjanja le pospravila sredi marca in za nagrado šla nabirat zvončke.

V naslednjih letih je bilo bistveno manj kreganja okoli tega, kako dolgo bomo gledali tisto kičasto, plastično skropocalo, kot so ji odrasli radi rekli, meni pa je šlo na jok vedno, ko so se o smrekci grdo pogovarjali. Spomnim se, da sem jo januarja morala prestavit za vrata, pa je bil mir. čudilo me je, da ko je padala, ni bilo nikomur nerodno, da bi videl ležeče drevesce. Sedaj, ko je pa stala, jih je skrbelo, kaj porečejo obiski, če jo vidijo stati še spomladi.

Ob selitvi v svoje prvo stanovanje, pred mnogimi leti, sem ugotovila, da kljub temu da je bilo popolnoma opremljeno, še vedno ni bilo bivalno usposobljeno. Manjkalo je božično drevo! S prihranki nekaj zadnjih štipendij sem šla v trgovino Pro Mak. Prvič sem slišala zanjo in je nikoli več pozabila: iz velike hale za Bežigradom sem odvlekla najlepšo, največjo, najbolj košato, najbolj svetlečo kraljico med stožčastimi lepoticami.

Mamo je sicer skoraj kap, ko sem ji povedala, koliko me je stala. A sedaj, ko pod njo pobira darila že petnajst let in je novoletno veselje še vedno tako, kot je bilo, božično drevo pa še vedno kot iz škatljice – enako košato, enako bogato in v vsem tem času ni zgubilo nobene veje in nobenega storža – se ne pritožuje. Aha, pa okraska tudi nismo razbili še nobenega. Ker je, kot si lahko mislite, imelo drevo v paketu zraven debla, vejevje, iglic in storžev tudi podstavek, ki drži kot pribit. Mesece!

Da, sedaj, ko se vse skupaj dogaja pod mojo streho in me nihče več ne priganja k skrivanju dreveščka, le-ta mirno čaka toplejših mesecev. Dobro, če sem natančna in odkrita, vam povem, da ga zagotovo pospravim, še preden odidem na morje.

Sicer pa še danes ne vem, od kod ta moja ljubezen do okrašenih drevesc. Niti z leti, vremeni ali z geografskimi koordinatami se ne spreminja. Ne, ga ni časa niti metode, ki bi me prepričala, da me mine. A da vas zanima, kako je bilo na motorju? Tudi tam ni šlo drugače. Vsakega decembra sem pripela na vetrobran malo slamnato veselje, ki mi ga je dal prijazni stric na pisani tržnici v zakotnem ekvadorskem mestu, da mi je delalo družbo in veselje v prazničnih dneh brez potice in domačega ognjišča.