Ceste pametnim in norcem nebesa

Kako se obnašamo Slovenci v prometu, me jih je vprašalo toliko, da sem o naši prometni folklori poglobljeno začela razmišljati tudi sama. Sprašujejo me, v pričakovanju kajpak, da nas bom primerjala z drugimi. Vsaj s tistimi deželami in kraji, ki sem jih spoznala od blizu, ko sem se prebijala na svojih kolesih z enega na drugi konec sveta. Vožnja po neznanih prometnih predpisih in preživetje med tujimi navadami je bilo velikokrat zabavno in je pogosto dišalo po smrti.

Na srečo je v Sloveniji drugače. Vsaj malo. Policaji, recimo, ne dobijo vozniškega izpita skupaj s službo, kot je navada v Egiptu. Vozimo v glavnem po cestiščih in pločnike prepuščamo pešcem. Le občasno se najde kdo, ki levo polovico zamenja z desno in pelje v napačno smer. Večina loči zeleno od rdeče in v glavnem se nekako vendarle prebijemo od točke a do točke b. Živi! če nismo bili med 262 nesrečniki, ki nekega dne v lanskem letu niso prispeli na cilj.

Število smrtnih žrtev v prometu raste in najbolj me razjezi ugotovitev, da terjajo življenja ceste. Uboge ceste! Najlažje je kriviti njih, ker ljudje smo tako prekleto sveti in neodgovorni za svoje napake. Za vse silne neumnosti, ki jih znamo zagrešiti in ki se lahko, v prometu prej kot drugje, spremenijo v potovanje z žalostnim izzidom.

Vsak po svoje

Do takrat, ko sem jo videla, kako ni znala zamenjati pnevmatike in do takrat, ko je povzročila prvo prometno nesrečo sem verjela, da je bila najboljša voznica na svetu moja mama. Mišljenje se je izkazalo za zmotno. Sčasoma sem postala bolj kritična opazovalka, še posebej po tem, ko sem tudi sama opravila vozniški izpit. Najprej za kolo, potem za avto in na koncu še za motor. Ne spomnim pa se več, kdaj se je zgodil tisti za motokultivator in delovni stroj.

Sprehod po svetu me je, jasno, naučil marsikaj. Najzanimivejše je bilo odkrivanje skrivnosti malih prometnih mojstrov na različnih koncih širnega planeta. Azijci so favoriti brez primere. Med norci vodijo Indijci. V mislih imam izključno promet. V enem samem dnevu sem imela tri prometne nesreče. Nobene po svoji krivdi. V Pakistanu so največji kaskaderji zaposleni kot šoferji avtobusov. V Bangladešu jim gre bolje, ker so revni. Manj avtomobilov pomeni manj prometnih nesreč. Znanje okoli prometnih predpisov pa je brez primere na psu. Pravila si zmišljuje voznik največjega vozila in niti za pomisliti ni, da bi bilo drugače.

Iz malega raste veliko

Pri nas je spet malo bolje, a ne prav veliko, se strinja Tone Slana: »Voznikov je veliko in na žalost je vedno več slabših. Tisto, kar vzgojimo, pa tudi ni bog ve kaj,« je strnil mero eden izmed inštruktorjev, ki sem ga povprašala, zakaj ne naučijo recimo mladih šoferjev tudi dinamike. Da bi denimo začeli speljevati pri oranžni in da bi speljali takoj, ko zasveti zelena. Ne! Pustijo jih čakat, da si v soju živo zelene ogledujejo obcestne reklame in mimoidoče. Ali pa, da bi jih po prstih, ko se štulijo skozi križišče pri kričeči rdeči!

Policaji

Policija je vredna svojega denarja na vseh straneh sveta. V Tanzaniji hočejo podkupnine, v Rusiji te ustavljajo s pokvarjenim, nedelujočim radarjem, v čilu čepijo sredi najbolj suhe puščave na svetu in čakajo na družbo. Pri nas pa se večina obnaša po čisto svojih normah. Spomnim se policaja, ki me je hotel kaznovati, medtem ko si je nažigal cigareto. Pa primer, ko so me na smrt prehlajeno ( ne pijano! ) mrcvarili na poti z dela v nočnem programu domačega radija tričetrt ure, ker jim noben merilec alkohola ni delal in so za čisto nič promilov alkohola v krvi, na koncu uspelega poskusa, morali zbobnat na kup štiri patrulje, da je eni od njih omenjena naprava končno delovala.

O njihovi pristojnosti sem se prisiljena spraševati, ko mi celo poletje isti kreten brez čelade nažiga po zadnjem kolesu po isti cesti. Evo! Sem poklicala 113 in predlagala, da plačam policaju kavo, če si upa eno samo jutro spit kavo v kafiču ob cesti, po kateri paradira podivjani motorist. Pa naj ga primerno kaznuje, odpelje v zapor, s seboj domov, kamorkoli. Ne! Nobene akcije. Razen na koncu, ko so tipa odpeljali na pokopališče, ostale ponesrečence pa v bolnišnico. A takrat je bilo že prepozno.

Na dveh kolesih

Število koles na prevoznem sredstvu pa ni sorazmerno s pozornostjo, potrebno za kvalitetno soudeležbo v prometu. Ne vem, ali so dandanes kolesarji v tako dobri formi ali so začeli proizvajati veliko hitrejša kolesa. Kakorkoli že, hitri so kot sulice. In ne zanašajte se na to, da ga boste ujeli v vzvratnem ogledalu, ko bo šinil mimo vas kot nepredvidljiva strela. Za nameček pa se njihove poti nerodno križajo z avtomobilističnimi in onimi za pešce. Ubogi vsi!

Načrtovalci

če me bo zlata ribica kdaj vprašala, ali mi izpolni skrito željo, si bom zaželela spoznati ljudi, ki si zmišljujejo, kje postaviti semafor, na kako hitrost ga nastaviti, tiste, ki se odločajo, kaj bo pisalo na signalizacijskih tablah, one, ki odločajo o omejitvah hitrosti in podobnih rečeh, za katere se zdi, kot bi le redko bile efektno opravljene. če dobro pomislim, bi ti ljudje morali biti nekje v Sloveniji, a ko doživiš toliko polomij, pomisliš, da morda delujejo iz daljnega vesolja.

(S)pelji se!

Kaj nam pomagajo dobri avtomobili, če imamo pa slabe šoferje. Slovenci se še vedno ne moremo pohvaliti, da se na cestah zadovoljivo obnašamo. Znamo biti netaktni egoisti, ki upoštevajo samo sebe, izsiljujejo in imajo omejen vid. Zakaj? Ker bo ob pokvarjenem avtomobilu v Sloveniji potrebno čakati veliko dlje kot recimo v Srbiji, da bo kdo ustavil in ponudil pomoč. Se spomnite moškega, ki je egocentrično buljil predse in se delal, da vas ne vidi, medtem ko ste poskusili zapeljati s parkirišča in se vključiti v promet?

Nič čudnega, da so kratki zeleni valovi velikokrat ravno dovolj dolgi za dva, tri, v najboljšem primeru pet avtomobilov. Vsak misli samo nase in prav malo mu je mar a bo za njim ujel zeleno luč še kdo. Pa telefoni! Že na daljavo se sluti, kdaj avto operira telefonist. Takim bi bilo dobro odvzeti vozniško za nekaj let in nikoli več jim ne bi padlo na pamet, da bi si dovolili peljati z omejeno kontrolo vsega ostalega, razen telefona.

In na koncu nam malo zdrave pameti ne bi škodovalo niti v zakonodaji. V mojem vozniškem dovoljenju piše, da je veljavno do leta, ko bom upihnila 80 svečk. če jih bom! In sam bog ve, ali bom takrat še sposobna za upravljanje kakih drugih koles kot onih na invalidskem vozičku.

V glavnem smo slovenski šoferji eni bolj, drugi malo manj štorasti. Srečanj z njimi imate dovolj, saj jih srečujete na poti v službo in iz nje. Stavim! Pa nikar se prosim ne sprenevedajte, da sem pisala pač o enih tam daleč in da se to vas ne tiče. Mi vsi bi lahko bili boljši. Tudi v prometu. Alo, veselo na delo in srečno na vseh vaših poteh!

P.S. Me torej še vedno sprašujete, kakšni smo Slovenci v prometu? če ste brez odgovora, začnite brati ponovno od začetka.

MED VOŽNJO:

• Se brigaj zase in vozi po najboljših močeh.

• Vozi dinamično.

• Spoštuje smiselne prometne predpise.

• Smerkoazi so za to, da se jih uporablja.

• Uporabljaj telefon izključno s slušalkami.

• Spremljaj promet, ne reklamnih panojev.

• Prehranjuj svoj ego kje drugje kot na cesti.

• Zaznaj na cesti še koga drugega razen sebe.

• Ostani doma, če si vinjen ali drugače zadet. Ljudje bi radi živeli.

• Vozi po pameti. če jo imaš.