Ob hrani in pijači z Andrejem Šifrerjem

Pravil je, celo pel, da je Vse manj dobrih gostiln. Potem si je premislil in ob povabilu na druženje ob hrani izbral gostilno Benedik. Eno najstarejših gostiln na Slovenskem. Pred 200 leti so freske na njenem pročelju romarjem kazale pot na sveti Jošt, freske na vratih gostilne pa v kevder, kamor rad zahaja tudi Andrej. Nikoli sam, samo z najdražjimi ljudmi – prijatelji. Ker za njih si je pač treba čas vzet.

Srečala sva se petkrat in vsa srečanja skupaj niso trajala več kot 5 minut. Kljub temu ga odlično poznam. Bil je z menoj na potovanju okoli sveta, a tega še ne ve. Njegova muzika je prepotovala več sveta kot on.

Z izbiro kraja za prehranjevalno druženje je dokazal, da ima rad domačnost in da ljubi svoje Stražišče. Tam preživlja večino življenja, razen ko se odpravi na izlet v Ljubljano ali v beli svet. Danes se mu čudijo vsi, ki glasbo ne le poslušajo, pač pa jo tudi slišijo. Začelo se je z njegovim očetom, ki je šel na prvi koncert svojega drugega sina predvsem zato, da ugotovi, kaj pri vragu vidi na njem cela Slovenija.

»Hočeš al’ ne, čisto vseeno mi je, jaz te čakam«, mi je rekel po telefonu, ko me je vodil do gostilne, kjer sva bila zmenjena in sem že zamujala. Ker jaz Hitim počasi. Navigacija sicer ni moja najšibkejša točka, a v objemu noči je bila dobrodošla vsaka pomoč. Pr’ Jošt je bilo že vse v prednovoletnem vzdušju. Pričakal naju je cerkveni pevski zbor, le da so – ne vem zakaj – vsi utihnili, ko sva vstopila. Najbrž, ker mikrofoni in motorji res nimajo veliko skupnega.

Pri 25. je diplomiral na pravni fakulteti. časi Stoj Marije, saj se spomnite, a ne? Marija sicer ne stoji več, a diploma iz prava je ostala. Uporablja jo poredko, v glavnem za pogajanje s policaji. »Mi bolj leži tkanje besed, kot kreganje za vsakdanji kruh«, pravi predsednik države Andrej Šifrer. A da niste vedeli? Ja, že desetletja predsednikuje prvi otroški državi na svetu. Ime ji je Živ Žav in se enkra letno pojavi na travniku pod Šmarjetno goro, kjer predsednik zabava na tisoče otrok.

Nevsiljivo je predlagal, da bi nama delal družbo piščanec. Nič presenetljivega, saj sem že stokrat slišala, da rad hodi v nebesa skoz bedresa. Sem že hotela sklepati, da so piščanci in kure morebiti njegove najljubše živali. Pa me je popravil: »Ne, nobene Moje miške, niti muce. Samo psi.«

Trdi, da ni prasec. Končal je sanitarno šolo. Mediji mu sicer obešajo vse mogoče. Nič čudnega, vsak služi tako kot zna in zmore. Pač malo lažeš, kradeš, si zmišljuješ, pa je. Zamahne z roko in vseeno mu je. Svoj svet gradi si sam: »Boj se ljudi, ki ne znajo gledati v oči in stisniti dlaniZbogom raj! Tudi naš Andrej je pogolten na denar. Že pred leti je pel z Jurji. Najbolj znana sta bila Frankov in Koširjev, ki sta znala postaviti smuči v kot in it snemat z Andrejem, samo da bo žur.

Božje oko ga velikokrat zapazi med rjuhami. Pravi, da rad spi in se valja po postelji. Sedaj veste, od kod lezejo njegove Ideje izpod odeje. Tudi število otrok, ki jih je spravil na svet, dokazuje, da zapravi v postelji več časa kot povprečen moški.

čeprav se mi zdi genijalec, je ta Šifrer pravi bik. Prijatelji radi rečejo, da njemu nikoli ne Škripa in da ne bo nikoli brez denarja. Skotil se je na praznik dela in že takrat sporočil, da bo delal tudi ob dnevih, ko večina počiva. »Življenje je drag šport in treba je nekaj zaslužit,« pravi šparavni Gorenjc, ki najraje zapravlja za hrano, pijačo in Za prijatelje.

Obvlada breillovo pisavo in jo uporablja samo za čitanje ženskih. Igra kitaro in tipka po ženskah. Njegovege Rozi, Eva, Tadeja, Kora in ostale neimenovanke so pomemben del poetovega življenja. Pravi, da se poskuša oddaljiti od povprečnih nazorov in da ga pri ženskah zanima več kot samo globina dekolteja.

Ni res, da ga vse bolj dolgčas razjeda. Veliko in pogosto rojeva. Ideje namreč. Sem že zapisala, da tudi z otroki ni varčeval? Na svet jih je spravil vsega skupaj štirinajst. Samo trije so zakonski, ostali … No, še dobro, da jih je spočel in posnel. Kasete, plošče in zgoščenke so duhovni potomci avtorja, ki mu gre komponiranje muzike dobro od rok, v pisanju besedil pa briljira.

Zanimalo me je, kje je narodni heroj Martinov lulček po vseh teh letih in če je še vedno velik kot Triglav, pa ata Andrej ni vedel natančno. V glavnem je rekel, da je dobro, da jih ima sedaj 27, da je z njim vse v redu, da se ukvarja s številkami, da je diplomiral iz ekonomije in da je revizor, da je v Roterdamu ter da mu je skratka dobro.

»Mater, ta Dec še zmore!« pomislim po petih urah klepetanja in rožljanja s priborom, ko ni še nobene možnosti, da bi Andreju zmanjkalo tem za pogovor. Veliko govori. Za razliko od večine moških ima celo kaj povedati. Zgodbam ni ne konca ne kraja. Prihajajo z vseh strani sveta, pihajo z vseh vetrov in se zbirajo Za šankom, kjer sva pristala potem, ko je zadnje pesmi zavil v orehove palačinke s čokolado.

Klub temu da, kot pravi sam, uživa ob hrani ter potrdi, da sta prehranjevanje in pijančevanje med njegovimi priljubljenimi aktivnostmi, naš Dreja ni med Debeluhi. Ker debeluhi niso suhi ljudje. On pa je. S svojimi 190 postavnimi centimetri in 90 kilogrami zagrizeno igra tenis, smuča, teče in se ukvarja z vsemi mogočimi športi.

Kako mi zadišiš,” mi je rekel na koncu, a se je pogovarjal s kozarcem skladnega kaberneta. Vino mu torej diši. Tako kot Štajerci. Na njih ga vežejo spomini na najboljši koncert v življenju. Ali vsaj prvi med najboljšimi. Bilo je takrat, ko se je začel ukvarjati s prepelicami v čistem štajerskem narečju in priznati moramo, da je bil izzivu kos.

Podiranje nemogočega je postalo del njegove zavesti. “Andrej, Kdaj si zadnjič kako stvar naredil prvič?” sem ga vprašala za konec prekratkega klepeta, da bi iz njega potegnila vse, kar se iz človeka, kot je on, potegniti da.

Takoj se je začel zanimati, kako zamenjati pnevmatiko in oljni filter na motorju. Je pričakovati od nabritega živosrebrnega pevca, da bo naredil kaj nenavadnega tudi brez kitare in svojega dobrega glasu?