Babji dan

čisto pravi babji dan se začne s kavo. Sama sicer rada pred tem odmaham partijo tenisa. Mala rumena žogica je moje svetišče in si vsako soboto dopoldne zasluži obred.

Kavo pijem izključno z najbolj brbljavo prijateljico, ki mi bo ob črni nasladi povedala vse o njenih med tednom, o tem, koliko moških je osvojila, žensk ubila in podobno. Jaz v glavnem samo poslušam in dopuščam svojemu metabolizmu, da celo soboto vozi po odstavnem voznem pasu.

V soboto nič ne razmišljam, a začuda se domislim veliko reči. Nič ne delam, a vseeno veliko naredim. Sobota je počasen dan, namenjen frizerkam, kozmetičarkam in branjevkam. V soboto se vlečem kot sluz v primerjavi z ostalimi dnevi in kdaj pa kdaj popoldne pribremzam celo do postelje, kar sicer ni v moji dnevni navadi.

Največji napor se bo zgodil pozno popoldne, ko bom odprla žrelo z obešalniki in se začela pogovarjati z oblekami ter spraševati, katega bi šla nocoj z menoj. Zdi se, da bo danes prišla na svoj račun rdeča z rokavicami.

Vsak pravi babji dan se mora končati v moških rokah in med njegovimi nogami.

Na plesišču. V ritmu angleškega valčka.