Ljubitelj Paprik – Mark Žitnik

»Stal sem na odru filadelfijske opere. Bilo je vroče. Reflektorji so slepili z višine in metali temo na navdušeno publiko, ko je aplavdirala brez konca. Zbor nastopajočih je bil v ganljivem poklonu in vedeli smo, da smo odlično odpeli. To je bil zvezdniški del večera. V mislih pa sem že vlekel s sebe kostum in tekel do restavracije, kjer sem preostanek večera pomival tla in stranišča. Drek je nujni sestavni del življenja slavnih,«

je povzel eno od zanimivih življenjskih filozofij in otvoril najin pogovor Mark Žitnik. Hedonist. Estet. Senzitivec. Golfist. Guccijev prijatelj in vrtnar. Med vsemi rastlinami mu najbolj uspeva Paprika. Rdeča, pekoča in hitro rastoča. Saj veste, ona televizijska postaja, za katero me je vedno zanimalo, zakaj se ne imenuje recimo Paradajz in zakaj je ravno Paprika, pa je dejal, da zato, ker so mu všeč odbite stvari. Nisem podvomila niti za trenutek.

Največ časa preživi v svojem rastlinjaku s Papriko in s svojim prijateljem ob Cerkniškem jezeru. »Rad imam vodo. Moji najljubši kraji na svetu so je polni: Izola, Hvar, Maldivi in, jasno, Cerknica,« zasanjano odplava domov tudi medtem, ko dneve preživlja na ljubljenem, a začasnem delu v Ljubljani in premika omare po svoji pisarni. Pravi, da je premikanje pohištva njegovo najljubše opravilo in da je ljubezen podedoval po babici, ki je skoraj sto let nazaj imela isti fetiš.

Medtem ko klepetava, se prijatelj ljubosumno muza okoli njega in hoče vso pozornost zase. Presneta požrešnost, si mislim in se razveselim, ko se končno umiri, sede ob Marka in s povešenimi ušesi posluša, kako lastnik hvali njegov glas in stas. »Malo laja in nič ne grize, sicer pa je šampion med vrstniki, pove navdušeni ljubitelj narave in njenih stvaritev po nekaj pasjih tekmovanjih, ki sta jih obiskala in vedno zmagala. Saj poznate tisto: povej mi kakšnega psa imaš, pa ti povem kdo si, a ne?

Prijatelje naziva s prijaznimi nadimki, kot so muca, maca, piki, lubi, srce in podobno, kar slišim, ko zgovorno brbota po telefonu, ki razpara njegov mir v povprečju vsakih deset minut petkrat. »Mir je relativna stvar. Trudim se, da ga najdem v sebi,« se iskreno zdi odgovoren za svoje življenje energičen fant po duši, moški po izkušnjah in tridesetletnik po podatkih v osebni izkaznici.

Rodil se je Gorenjcu in Štajerki, ki jima je že pri svojih osemnajstih dovolil, da gresta svojo pot in ju osvobodil predoziranega sekiranja za odraščajočega sina, ki je hotel bolj po svoje kot pa v starševski kalup. Pa je šel! Najprej iz Kranja v Ljubljano, potem pa čez Atlantik. Tam je hotel postati milijonar. Pa se mu je želja izrodila, saj se je izkazalo, da je šel v Ameriko po izkušnje, milijone pa se je vrnil zaslužit nazaj v Slovenijo.

»Rad imam bogastvo. V denarnici in še bolj v izkušnjah. Oboje omogoča svobodo, ki je bistvo življenja,« se nasmeje igrivo in brž doda, da bi lahko živel brez marsičesa, le brez občutka svobode ne. Pa naj stane, kar hoče! Žitnik, ki obilno žanje svoje žito predvsem na račun preteklega dela, nekaj življenjske sreče in pravih ljudi na pravem mestu ob pravem času, ne prikriva, da rad zapravlja. Predvsem za cunje in v humanitarne namene.

Izbrano se oblači in vsako jutro brska med 120 pari čevljev, kateri izmed njih se bo najbolje prilegel obliki in razigranosti njegovih podplatov tega dne. »Debeli ljudje si vsi zakuhamo isto ljubezen: do ur in do čevljev. Vedno so nam prav, ne glede, kaj nam naklada tehtnica,« se sproščeno zasmeje in brez zagate pove, da se ima v domači koži prav dobro in da se ne da motiti kriterijem izbranih stilistk iz rumenega časopisja, ki rekreirajo svojo nerazgledanost na papirju in poneumljajo bralce. Pa saj smo isto jemali vsi, ki se tu in tam znajdemo v medijih, da se ob tebe lahko obregne vsaka koza in s tem zasluži nekajevrski honorar z besedo, dvema o tvoji obleki in stilu, čeprav te reva še nikoli v življenju ni v živo niti srečala. »A to so druge zgodbe,« zamahne Žitnik, ki dobro ve, kako težko je najti dobre novinarje, odgovorne delavce in zanesljive ustvarjalce za delo v spodobnem mediju.

Njegova najljubša barva je modra, prostor kopalnica in razvada razvajenost sama. Rad potuje. Potikanje po svetu in njegovem okusu je čisto, urejeno in ima višji standard od pločnika. Obožuje fotografijo in tatarski biftek, ima neverjeten spomin za vonj in ne pije alkohola. Nič presenetljivega torej, da ima 75 stekleničk parfumov. »Monotonija me ubija,« priznava odkrito in se resno zamisli nad tem, kako je mogoče, da se lahko nekdo leta in leta poliva z isto dišavo in se je ne naveliča. »Hej, če se danes počutim tako in jutri drugače, se ne morem zatajiti vsak dan sproti in uporabljati vedno istega vonja,« mu je vse jasno, kako opazovati razpoloženjski barometer in spoštovati svoja čustva.

Je globoko veren. Veruje v raj ter v Adama in Evo. V njegovem raju se sicer namesto jabolk jedo Paprike, najpomembneje pa je, da naš Adam ni ljubosume sorte. Se mu je Eva poročila, pa ji je, namesto da bi jo vrgel iz raja, kot bi to naredila večina vrlih moških, kupil poročno darilo in jo obdržal v raju, kjer še vedno soustvarjata in delita življenjske radosti ter izzive.

»Najini spomini so večni,« pravi Ajša, ki se je do nedavnega pisala Šunjič, danes pa trza na priimek Vodnik, in je v Marku našla zabavnega zaveznika, super kreativnega podpornega člana, občasno varuško ter zvestega prijatelja iz oblakov. »Tam preživi namreč večino časa, ko med sanjarjenji ustvarja in dela, tudi zemeljska opravila, kot so kuhanje, likanje, pospravljene in še kaj,« je priznala, da ga je že velikokrat vlekla za one stvari dol na trda tla, ko je bila prizemljitev nujno potrebna.

»Po horoskopu sem tjulen,« pravi in misli, da bom kupila odgovor ter nasedla na šalo. Malo se presede, medtem ko me s svojimi malimi, živimi očmi gleda naravnost v moje, počaka, kako bom reagirala, se navihano zasmeje in se popravi: »Riba sem.« Potem ga popravim še jaz in ga spomnim, da je riba riba in da je tjulen sesalec.

Da je človek pogumen, ni nobenega dvoma. Upa si to, kar si večina ne. Hodi po razpotjih in preizkuša življenje tudi na koncih, ki se jih veliko sramuje. Stoji za svojimi dejanji in zanje odgovarja: »Na polno, brezkompromisno in vedno!« Pleve mu ne pride do živega. Nadaljuje začrtano pot in se ne dovoli motiti. Razen kakšnemu občudovalcu ali občudovalki, ko ga prosi za avtogram.

Živi z veliko štirinožnimi, dvonožnimi in breznožnimi prijatelji. Med slednjimi je najljubši kivi. Bitje, ki ji je bog namesto nog napravil vitice. Lani je prvič obrodila. Razložil mi, je kako je kivije vedno potrebno saditi v parih, moško in žensko rastlino hkrati. Da jima pač ni dolgčas in da se v življenju kaj dogaja. Potem rasteta skupaj, plezata drug po drugem in se prepletata. »Vitice so super stvar, če se uporabljajo za plezanje, in grozna, če se z njimi zajeda in sesa tuja življenja,« pomodruje zamišljeno in doda, da je pot do uspeha bolj pomembna kot sam uspeh. Na njej se kališ, učiš, padaš in se pobiraš, obupuješ in zmaguješ. »Kar me ne ubije, me naredi močnejšega. Rodil sem se, da živim. Življenje me zabava. Dokler počnem to izključno na svoj račun in s tem ne škodujem nikomur, mi je super. Verjamem v dobro in v dejstvo, da na koncu vedno zmaga resnica,« je med veliko modrimi mislimi povedal Mark. Včasih je šlogal drugim, danes pa upa zašlogati tudi sebi. »Veličina človeka je v tem, da se lahko pogleda v ogledalo in obstane, četudi bi najraje zbežal na drugi konec sveta in celo vesolje poslal k vragu. Življenje je eno samo in vredno preveč, da bi ga zapravljal za bedarije!« si ne morem kaj, da se ne bi strinjala z njim še enkrat.

Na vprašanje, česa se najbolj veseli v prihodnosti, je rekel, da praznovanja Guccijevega rojstnega dne. Na dan zaljubljencev, 14. februarja. Kupil mu bo par kil pasje hrane, praznovala pa bosta na dolgem sprehodu po presahlem jezeru, ki v podtalju že zbira energijo za novo življenje in svežo pomlad.