Jutro po noči z Janom Plestenjakom

To, da je mogoče moškega najbolje spoznati v postelji, bi potrdila domala vsaka prisebna ženska. Bila sem zmenjena. Za začetek sama s seboj. Da spravim med rjuhe Jana Plestenjaka in ga spoznam, kakor se spodobi. Da vidim, kaj ima pokazati, da začutim njegovo moč in doživim bitje njegovega srca. In dihanje. Od blizu, kar se da.

Mrzel večer se je ulovil v mrežo pozne noči in na spečem klavirju so še brlele sveče. Neustavljiva radovednost se je plazila med zvoki glasbe, ki je plesala po sobi. V soju mehke svetlobe sem ulovila njegove oči. Plave. Prave? Odgovor bo prinesla noč, mi je goreče zapihalo skoz misli, medtem ko so se prsti, svinčeno težki, upirali, da bi zdrseli po njegovem obrazu počasi še kam drugam. Vedela sem, da poti nazaj ne bo. Nepremično me je gledal z blazine in me vlekel v brezno skušnjav nove neprespane noči.

Vzela sem si ga brez slabe vesti, se potopila vanj in priplavala na površje šele naslednjega dne, ko sem zaprla knjigo in se ob pogledu na uro katapultirala iz objema postelje ter pohitela proti kopalnici, da ne bi zamudila na prvo srečanje v živo. Kajti on, sem prebrala v knjigi o njem, sovraži zamujanje.

Prvič v živo

Do dneva po noči z njim sem ga poznala samo iz medijev in po pripovedovanju drugih se mi je zdel »zafnan, vase zagledan važič, ki ventilira svoj premalo ljubljeni svet z zajebavanjem drugih«. Tako so govorili v glavnem moški. Ženske pa so morale misliti drugače ali pa so samo kulturno molčale.

Kot po navadi sem vožnjo na zmenek izkoristila za telefoniranje. Mama je za slovo še vprašala, s kom da grem, po odgovoru pa trezno naročila, naj ga lepooo pozdraaavim, ker da Plestenjaka pa ona resnično spoštuje. In to moja, na klasiko usekana mama! Skoraj bi me kap.

Pa me na srečo ni. Prilezla sem točno. čakal me je. Pozorno je vstal, ponudil roko v pozdrav in se široko nasmejal. Vzel je moj plašč in ga odnesel na obešalnik. Kavalir. Potem mi je vljudno ponudil sedež, medtem ko sem se na hitro poskusila spomniti datuma njegovega rojstva. če se nisem zmotila v nočnem branju, je mlajši od mene le nekaj let. Pomota? V moji generaciji so olikani moški preredke mutacije, ki nam, »kiklam«, blazno polepšajo dan.

Pozorno sem poslušala, ko je skrbno oblikoval stavke ter inteligentno odgovarjal na vprašanja. Razen na eno: zakaj nosi znameniti prstan na sredincu levice med prvim in drugim členkom. Odločila sem se vprašati vse, kar mi bo padlo na pamet. Pa je rekel, da ne pove. Ker da ni povedal še nikomur. Na koncu sem bila prisiljena sklepati sama in si predstavljati, da mora biti spomin na kako manjšo roko. Ker odgovora pač ni bilo. Ker on si pridržuje pravico do odločanja. Tudi do tega, da vstane sredi intervjuja in odide, če so vprašanja butasta. Pa je ostal in bil super prijazen, potrpežljiv, ustrežljiv in spoštljiv sogovornik, ki si je dovolil tudi skok v besedo.

Vse desetletje sem se ubadala z vprašanjem, kako ravnati z novinarji, ki se ne pripravijo na intervju. Odgovor sem dobila čisto po naključju in zdel se mi je genialen: »Mirno vstaneš in greš,« pravi. »Kajti življenje je prekratko, da bi ga delil z lenuhi. Spokaj se na svetovni splet za par minut, poišči odgovore in ne utrujaj vesolja z vprašanji, na katere imajo odgovore že otroci v vrtcu,« mi je postalo jasno, zakaj se nekaterim žurnalistom zdi kreten zaradi njihovih lastnih napak.

Grdi so lepi

Na svet je prikričal 27. marca. Drl se je samo takrat, sicer je bil vzoren dojenček. Odtlej se je veliko naučil, osvojil prenekatero veščino, se zredil za slabih sto kilogramov in se potegnil za nekaj manj kot dva metra. Velik fant. »Rad se učim. Najraje od boljših. Od Lada Leskovarja recimo. Gospoda, ob katerem sem lahko le tiho, opazujem in sprejemam,« je v sproščenem klepetu odprto komentiral svoje manire.

Je nepotrpežljiv, odločen, bojevit, hiter, pošten, pogumen in nagnjen k hitri jezi, kakor rogato bitje njegovega astrološkega znamenja. Strinjal se je. Energičen človek, ki z navdušenjem sprejema nove izzive in ga ob vsaki priložnosti boli glava. Ponovno je potrdil. Navdušen nad hišnimi ljubljenci in ne pretirano skrben, kadar ne gre za njegov videz. Ovni se radi lišpajo, ure preživijo pred ogledali, dokler niso videti kakor iz škatlice. Spet je prikimal. Rad ima dobro hrano, čeprav sovraži vse, kar je povezano s kuhanjem in pospravljanjem. Ne zanika. Torej mu ne preostane nič drugega, kot da hodi v dobre restavracije. Da je res tako, je potrdila njegova posoda. Restavraciji, v kateri sva čakala na hrano, je kupil posodo. »Svojo posodo?!« mi je privzdignilo obrvi in zanimanje od presenečenja, on pa je skomignil z rameni in razložil, da zaradi ene same kozice sedaj lahko vsaj naroči, kar želi, in to tudi dobi. Svoj najljubši dodatek, popečen parmezan, takšen, kakor mora biti. Improvizacijo dobro prenaša samo na kitari.

Da mu bo v življenju težko, so mu napovedali takoj, ko je postal lep. V grših časih je bilo lažje, ker mu niso zavidali. Prijatelji ga še danes zbadajo, češ Jan, le kaj da vidi javnost na tebi, ko pa si bil naš grdi raček. »Tudi za manj lepe in povprečne je upanje,« povzame prepričljivo in začutim, da ga predaje in odstopi ne zanimajo ter da se neprestano šali na svoj račun.

Pojoči slikar

Plestenjakov najmlajši je umetnik že od mladih nog. Takrat je risal. Najraje ob glasbi. Tisti, ki so pazili malega Jana, pravijo, da je ustvarjal zelo zelo lepo. Mama je potrdila, da še vedno hrani slikarske umetnine svojega glasbenika. Družinski prijatelji se ga še živo spominjajo, kako je, kadar je prišel na obisk, najprej prosil za papir in barvice ter dovoljenje, da nekaj nariše. Pa je risal in dal mir.

Sramežljiv, tih in vase zaprt fant je bolj kot na soncu vegetiral v senci starejšega brata Domna, ki je danes njegov najboljši kritik – vse, kar skritizira, postane hit. Meni, da je motorični debil. Jaz sicer dvomim o tem. Včasih se je najraje igral z lego kockami, danes pa s kartami in z avtomobilčki. Ima svojega porscheja in mercedesa. Jaz pa svojega beemveja, Mici svoj bicikel, Franc svojo rolko in ker ima pač »vsako tele svoje vesel’e«, predlagam, da mu ne zavidate. »Trdo delo, vztrajnost in iznajdljivost vedno rodijo sadove,« je prepričan in dela naprej.

Denar mu omogoča, da o pravilih življenja odloča sam. Pravi, da mu ne gre slabo. Vse ima svojo ceno, tudi on sam. Ne popušča. Z leti se sicer uči prilagajati, a ne v poslu. Tam je trden, neizprosen mož jeklen.

Kralj in seks

»Železen je in odločen. Njegova največja veličina pa je v tem, da se zna pobrati in iti naprej,« mu naklonjeno prizna veliko radijskih urednikov, s katerimi sem pokramljala o njem in o njegovem delu. Tehnični sodelavci in organizatorji koncertov pa pravijo, da je težak in da se veliko pritožuje. Ker on je kralj.

In najbrž je res, ker je že kot otrok živel v gradu: »Pomemben del življenja. Takrat je zraslo največ moje domišljije,« mi razloži, kako mu uspe na cesti sleči vsako žensko. Tudi kaj več, prizna. A samo v domišljiji, da ne bo pomote in da mu ne bo kdo očital hvaljenja. »Saj veš, kakšna je razlika med slavnim in manj slavnim človekom? če prvi prosi natakarja, da mu zamenja umazan kozarec, bo preserator. če natakarja isto prosi manj slavni, se mu bo opravičil in prinesel svežega brez komentarja,« se je glasno zarežal na temo življenja slavnih v Sloveniji.

Pogovoru o seksu se ne izogiba. Sodeluje nenarejeno. Očitno se mu ne zdi, da je komu kaj dolžan ali da mora kaj skrivati. Njegov svet je pač njegov, pa če mi simpatiziramo z njim ali ne.

Občuduje popolnost. Živi počasi. Rad spi. Raje podnevi kot ponoči. Noč ima svojo moč in je njegov najljubši ustvarjalni čas. Še nikoli ni bil v službi. Dela po navdihu in si ne predstavlja, da bi bilo lahko drugače. Je perfekcionist z eno samo nepopolnostjo, ki je njegovo natančno oko verjetno ne bi preneslo na nobeni dami – da ima nohte na desnici daljše kot na levici. Zaradi brenkanja, seveda. Po vsem živem. Najraje po kitari. Pa po svinčniku in mikrofonu. Poje povsod. Zadnje čase največ v Sobi 102. Kaj skriva za priprtimi vrati, bo kmalu slišati tudi v javnosti. Ostanite na preži. Obljublja, da bo novi album z istim imenom poln presenečenj. In da bo boljši od vseh doslej. Še nekaj tednov nestrpnosti, pa bo pečen.

Izziv je ženskega spola

Kitare in babe ga neprestano vlečejo v nebesa. Samostalniki ženskega spola imajo v njegovem življenju posebno moč. Sem ga vprašala, ali bi brez žensk iz njega kaj bilo, pa je rekel, da verjetno bolj malo. So gonilo, navdih in večna dilema.

V življenju je živel z eno samo žensko. Dve desetletji, potem se je osamosvojil. Med spremljevalkami najdlje vztraja psica. črnolasa Aja je z njim že osem let. Še nikoli ni živel z ljubico pod isto streho. In najbrž ne bo. Ker mu tako, kakor je, očitno ni slabo in nič kaj hudo. Razen kadar se mu zahoče kakega carskega reza in tega, da bi zanj nakupovala srčna izbranka, ne plačana gospa. Ne nakupuje več sam. Od kdaj? »Odtlej ko mi je tetka na ulici povedala do artikla natančno, kaj sem kupil v trgovini nekaj dni prej. Javno življenje je moj življenjski stil in me ne obremenjuje, dokler ne gre čez rob zdravega razuma,« je kratek, odločen in ve, kaj hoče.

Včasih je Jan bolan

Občuduje slikarstvo. Najraje obeša mamo. Samo po stenah svoje svetle hiše na obali, na katerih se najde prostor tudi za dela drugih umetnikov. Njegova najljubša slikarka je, jasno, Dora Plestenjak in najljubša slika njegov portret. Z družinskimi člani se pogosto dobiva. Razen z očetom, ker se je preselil med angele. »Včasih sem mislil, da vsako letalo, ki preleti nebo, pilotira on. Danes pilotira le še po spominu in pogrešam ga,« se nostalgično zaveda minljivosti življenja.

»Najlepših človeških lastnosti sem se naučil od mame. Vedno me je učila dobrih reči, zato jo globoko spoštujem,« pravi oven in čeprav je njegov zaščitni element ogenj, ne mara Požarja: »Cenim samo odkrite in korektne ljudi, ki znajo zaslužiti denar pošteno in ne parazitirajo na sreči drugih.« Kadar zboli, ne pokliče nikogar. Zavleče se domov in čaka, da mine. Sicer pa ni nikoli sam. Družbo mu delata dva telefona in veliko glasov. Mama Dora sicer pravi, da je besna, ker nima družine. »No, ne ravno besna. Vendar si želim, da bi tudi njega kdo razvajal, ko bo to potreboval.«

Naš Jan ne skriva, da je občutljiva žival. Pravi, da potrebuje par življenj, da preživi izgubo. Uči se iz svojih napak. Tisto, za kar se ogreje, obdrži za večno. Recimo frizerko.

Ja radodaren pozitivist. Sebi najraje poklanja vsakodnevne malenkosti, recimo skodelico dobre kave. Ne, ne bere Cankarja in v glavnem sploh ne bere knjig. Najraje se zakopava v revije. Tuje. Govori italijansko, angleško in hrvaško. Vsi vedo, da je lani za 33. rojstni dan organiziral žur in namesto daril zbral 19.000 evrov ter jih daroval v humanitarni namen. Očitali so mu, da zaradi reklame. Bilo bi super, če bi se vsi v Sloveniji promovirali podobno.

čez deset let se vidi posedati v senčki na plaži pred hotelom. Svojim. Okoli njega se igrajo otroci. Njegovi. Še poje in se veseli življenja. Svojega in tujega. Razmišlja o tem, da bi si nehal postavljati vedno nove cilje. Za njimi vedno znova najde druge in sveže zamisli, kako jih uresničiti. Dotlej bo igral. Upam, da kdaj tudi jazz in klasiko. Vsi, ki so ga slišali, prisegajo, da je odličen.

Kar se mene tiče, si ga bom še privoščila. Da, tudi v postelji. Samo da izda nadaljevanje svojega življenjepisa. Glede na to, kako aktivno živi, ga lahko pričakujemo že čez nekaj kratkih let.