Medtem ko sem doma

Kdo je v tej navidezno urejeni in pravni državi odgovoren za varnost državljanov? Od koga pričakujete, da bo ustavil kriminalce, če vas bodo, recimo, nekega dne izbrali za svojo tarčo? Potrudite se sami. Ker vsi ostali okoli vas so le namišljen občutek varnosti.

Do dne, ko sem sedela doma in slišala, kako prihajajo na obisk lopovi, sem tudi sama naivno verjela, da je moj dom varen kot tega ljubega planeta. Bilo je v petek, kako uro po poldnevu. Nekdo je pozvonil. Bila sem sredi dela in nihče ni bil najavljen, zato sem preslišala zvonjenje, ki se je nadaljevalo s trkanjem in kljukanjem po njem. Potem se je življenje pred vhodnimi vrati navidezno umirilo, jaz pa sem se za nekaj minut zatopila nazaj v svoj svet.

A samo do takrat, ko sem se spomnila, da pričakujem dostavo. Najavili so se sicer za ob treh in taki raje zamujajo kot prihajajo prehitro. Ker se nikoli ne ve, sem odložila delo ter stopila do vrat. Vse v življenju počnem hitro, zato sem pospešeno obrnila ključ, sunkoma odprla vrata in se glasno ter odločno pozanimala, kaj pri vragu bi radi.

Okamenela sem. Kar sem videla pred na široko odprtimi vhodnimi vrati, je presegalo najbolj dramaturško dodelano sceno. Pred menoj je stal mladenič, obsijan s sojem svetlobe, ki je padala skozi zastekljeno steno na koncu hodnika. In vlamljal. Vlamljal sredi belega, sončno prijaznega dne! Odskočil je za nekaj korakov in ravno sem ga še ujela pri doskoku. Ob mojem osornem vprašanju se je tako neprikupno zmedel in začel jecljati, da sem takoj pomislila na logopeda.

V temnomodri trenerki, belih tenis copatih mu je na kratko pristriženi črni glavi z obročastim uhanom v isti barvi, ki je bingljal v levem uhlju ter se nalahno pozibaval, je z visoko in nabildano postavo stal kot uročen. Na obrazu se mu je jasno videlo, da je presenečen in da se od vsega nenadejanega že skoraj smili samemu sebi. Jaz pa še kar nisem nehala lajat, da naj se že zjasni vendar, po kaj je prišel.

čez čas je iz njega le pripiskalo na tanko, da je študent, da …. Med laganjem, ki je imelo krajše noge od mravljinčjih, se mi je počasi začel približevati. Cmok v grlu je rasel in stavim, da mi je moral začeti viseti že iz ust. Narejeno sem zavila z očmi in zaloputnila s tako silo, da bi vrata gotovo padla s podboja, če ne bi bila tako mogočno železna, kot so bila. Kako je končal stavek, če ga je sploh, nisem več slišala.

Za zapahnjenimi durmi se mi je hitro zbistrilo in skozi možgane mi je fluidno steklo, da moram za njim. V nekaj sekundah sem bila preoblečena, odložila sem očala in si spustila lase ter verjela, da sem dovolj spremenila podobo, da me ne bi spoznal. Stekla sem za njim. Da bi si ga še enkrat ogledala in da bi izključila vsako možnost zmote o njem.

Pa ga nisem več videla. Niti sledi za njim. Poklicala sem policijo, se predstavila, do podrobnosti opisala dogodek, ki je še vedno utripal v meni kot živ hudič in se po dobrih desetih minutah poročanja odpravila na podrobnejši ogled dogajanja. Sama. Nič čudnega, v osnovni šoli sem celo razmišljala, da bom nekega dne postala gospa kriminologinja.

Ta dan me delo kriminologinje sicer niti malo ni več veselilo. Na hodniku je bilo spokojno. Tišina se je plazila po zloščenih tleh pobeljenih hodnikov vse do enajstega nadstropja v nebo vpijoče stolpnice, ki sta jo po slabe pol ure obiskala policista. Poslal ju je kajpak telefonist.

Vljudno sta pozdravila, me še enkrat podrobno zaslišala, vprašala, kdaj imam rojstni dan, kot da se bosta oglasila z rožami, ko bo napočil dan, se nekajkrat nerodno prestopila, rekla, da jima je žal, da se je to zgodilo ter se počasi želela posloviti. Meni pa mrak na oči in novi izliv žolča v dvanajstnik.

Res krasno! To je torej to?! To  dobi pokoren državljan v tej prekleti državi z naslova varnosti za one preklete davke, ki morajo biti plačani vsakega petnajstega v mesecu in bog ne daj, da kak dan po njem? Pa sta se policista spet opravičila in rekla, da to ni njuno delo. Da ni vajino delo?! čigavo naj bi bilo po vajinem?! Sta rekla, da kriminalistovo. Jasno, sem mislila, da onadva STA kriminalista ali da kriminalist vsaj BO. Pa ne. Kriminalista ni in ga ne bo in če ga izrecno želim, naj si naročim privatnega detektiva. Ker da meni še nihče ni naredil ničesar. In ni dokazov … In jih očitno tudi nikoli ne bo! Ker ni bil nihče dovolj priseben, da bi jih pobral, kljub temu da so kričali s tal, zvonca, kljuke in podboja, na katerem so bile jasne sledi utekočinjene substance, uporabljene v bog si ga vedi kakšen namen.

A ni včasih veljalo, da je bilo preprečevati bolje kot zdraviti. Bolje, ceneje in predvsem uspešnejše! Pa vse butaste brošure, ki jih izdaja pristojni organ za seznanjanje folka kaj narediti, če so žrtve nasilja in bla bla. Kot bi bile najboljše priče tisti, ki ne preživijo. Oni, ki do sodišča sploh ne pridejo, ker bi bilo prenevarno za nasilneže. Pa, jasno za one, od katerih se pričakuje dovolj razsodnosti, da sodijo!

Policista sta kmalu zatem, jasno, odšla. Najverjetneje po plačo, ker je bil konec meseca. če sta si jo prislužila, lahko samo ugibamo. Jaz sem jo ucvrla seveda takoj nazaj na telefon in po uteho k magični številki 113. Zanimalo me je, zakaj pri vragu niso poslali kriminalista. Pa so rekli, da si niso mislili, da je bilo dovolj hudo. »Dovolj hudo!« pomislim in zaboli me želodec.

No, upam, da bo dovolj hudo, ko bom oropana. Ali pa kdo drug, saj je vseeno. Takrat mi bodo, preverjeno, povedali, da je prepozno. Da lopovov tako ali tako ne najdejo veliko. Kaj šele reči, ki jih bodo vzeli s seboj. Ker to, da je baje blazno težko. Skoraj nemogoče. Ja, ob takem jalovem delu rada verjamem, da res. Mi zna morda kdo od vas namigniti, kdaj bi bil pravi čas za pristojne v raju na sončni strani Alp? Ali pa bomo počasi začeli razmišljati o uvajanju dodatnega zavarovanja, pa ne zdravstvenega, pač pa detektivskega, da bom vsaj upala verjeti v varno zavetje lastnega doma?