Spet doma

Da, jaz sem spet doma. Enomesečni delovno obarvani skok na Filipine je le še spomin. Fenomenalen sicer, kot večina spominov na potepanja. Pridem domov, pa povabilo. Na Spet doma. Spet! Sem bila na obisku pri Mariu pred par meseci. In sedaj? Kaj novega naj vam povem? Ničesar nimam. Moje življenje je monotono in komaj kaj se dogaja. Razen vseh super cool mini reči, ki jih naplavljajo dnevi, da delajo plutje po življenju zabavnejše.

“Kaj če bi ti spremljala Anjo Bukovec na klavirju?” No, to lahko predlaga samo Mario. “Kaj pa kaj bolj zemeljskega?” predlagam, ker nisem skakala po tipkah že nekaj mesecev. “Dobro, pol pa ples z Andrejem Škufco.” Telefon si porinem v sluhovod, da preverim, če slišim prav. No, kako mega je to, če sediš doma in te pokličejo in vprašajo, če bi blagovolila plesat s svetovnim prvakom, recimo?

Po dveh dneh so ga locirali na drugi strani zemeljske oble in dva dni pred oddajo smo razpisali tiralico za nadomestnim plesalcem. Naš Žiga! Oni, od GIBance. Blazno fajn fant, ki se zraven gibanja odlično spozna na življenje. Od njega sem se že veliko naučila. Torej greva. In sva šla.

Zabava je uspela. Obema se nama je sanjalo, da sva letela po podu, preden sva prišla do plesišča. Smešno, a nič kaj vzpodbudno … V glavnem pa je bilo odlično. Ker smo za odrom in ob njem počeli same konstruktivne neumnosti. Kot otroci. Ki lahko delajo kar hočejo, samo da jim je lepo.

Vikenda je konec. Komaj čakam na novega. Moji plesni čevlji so že parkirani na izhodu iz omare in se že tresejo od veselja. Jaz pa tudi, ha!