človek s petimi zvezdicami

Kakšen je pod srajčko in kakšen pod majčko Mario Galunič.

Galuuunič, ne Gaaalunič!

Pred petimi leti me je poklical po telefonu. Predstavil se je kot navaden smrtnik. »Kdo?« sem vprašala omejeno po več kot petih letih odsotnosti in po celem desetletju življenja brez televizije. Prijazno je začel znova, povedal, kdo je, kje dela in kaj bi rad. Ker očitno se – tako je rekel gospod Tagore – zares velike zvezde ne sramujejo, če se zdijo kresnice.

Zapomniti si ga ni bilo težko. Bil je preprosto drugačen: premalo zagledan vase, ne dovolj vzvišen in ni letal dovolj visoko za povprečen komet s slovenske estradne scene. Verjetno se tudi zato še vedno trdno drži na majavem nebu nacionalne televizije ter kljubuje vsem politično-vremenskim viharjem, ki se zgrinjajo nad njegovo pisarno v najvišjem nadstropju mračne hiše na Kolodvorski ulici 2 do 4 v Ljubljani.

Poleg gledanja televizije se ne ukvarja z nobenim športom, kljub temu vedno igra na zadnjo žogo. Potenje se mu ne zdi spodobno. »Življenje je lahko fin šport sam po sebi,« pravi in prizna, da v družbi televizije lahko preživi tudi en delavnik pred zaslonom in drugega v njegovem ozadju. Poklicni zabavljač se v prostem času ukvarja s politiko. Najraje notranjo, a tudi zunanja mu ni neznana. Glasno pomislim na možnost za širitev njegove dejavnosti na nova področja, pa pravi, da bi lahko dobro počel marsikaj v življenju. Ker on je perfekcionist. A da so nekatere poti enosmerne in da je taka tudi steza iz razvedrilnega programa v informativni. Vse, kar počne, je stoodstotno. Pač znotraj danih možnosti. Potenje za delovni uspeh pa je v glavnem edino »švicanje«, ki ga veseli.

Štajerska kri

Začelo se je v Mariboru z maminim potenjem nekega vročega avgustovskega popoldneva, skoraj štiri desetletja bo tega. Bojda je šlo vse hitro in gladko. Da si je mali Mario vzel manj časa za rojstvo kot za vodenje oddaje. Živeli so v Hočah. Hiša je bila polna žensk. Mama se je vse življenje ukvarjala s financami, sestra z mlajšim bratom, babica je bila večino življenja priklenjena na posteljo, oče pa je zgodaj zapustil sceno in odplul na drugo stran Atlantika. Mario pravi, da mu je življenje dalo najtrše lekcije ob babičini postelji. Tam se je naučil prvih korakov sočutja, tolerance, dojel je, kaj je potrpljenje, kako boli bolečina in kako ohranjati voljo do življenja, ki kdaj pa kdaj pozabi biti filmsko.

Film ga sicer zanima, a veliko raje se dovoli ujeti med platnice knjige kot med stene kinodvorane. Enkrat na teden filmi in knjige vsak dan. So njegove najboljše prijateljice. Na zadnji je pisalo Arto Paasilinna, Dedu za petami. Posrečena zgodba s severa Evrope. Mario je eden izmed nas. Zdi se mu, da ni bil rojen na pravem mestu. »če bi me vprašali kje, bi rekel Berlin. Zakaj? Ker ima nekaj, kar mi v Ljubljani manjka,« komentira človek s širokim obzorjem in jasnimi smernicami. Je popotnik po realnosti in mora vsaj enkrat na mesec iz gnezda: »Takoj ko pridem na Brnik, sem boljše volje. Potujem zato, ker si samo tako znam napolniti ‘znucane’ baterije in najti smisel v tem, kar počnem.«

Pa bi se lahko odselil kam drugam? »Bi, zakaj pa ne. Saj se lahko prilagajam, delam različne reči in govorim nekaj jezikov,« je odkrit on, ki bere in tudi piše. Kakih petdeset elektronskih sporočil na dan. Je eden redkih slavnih ljudi, ki se nemudoma oglasi. Odpiše hitro in izčrpno. Osebno! Po vsakem obisku v njegovi oddaji se pisno zahvali nastopajočim. Zahvali! Vam povem iz nekaj malega izkušenj, da tega, razen Galuniča, ne zna narediti noben medijski človek v Sloveniji. Noben! Preverjeno. Lahko bi organiziral tečaj spodobnega vedenja za kolege. Imel bi veliko povedati. Razpravljali bi lahko na temo, kako se pripraviti za intervju, ali je spodobno telefonirati službeno v soboto ob desetih zvečer, ali je bolje vzpostaviti prvi stik osebno ali po odsotnih amaterjih s študenstkim statusom in podobno. Mario, dela bi imel ogromno!

Od mini do maksi

Kot otrok je bil zadržan, marljiv, natančen, ubogljiv in odličen. »Luštkan in simpatičen fant, ki je padel v oči celo dekletom iz višjih razredov,« je povedala Jasmina, ena izmed njih, z osnovne šole Ivana Cankarja v Mariboru, kjer se je dokončno zacementirala Mariova ljubezen do slovenske književnosti. »Ko sem ga prvič videla na televiziji, me je skoraj kap. On! Fant iz ozadja. Še bolj sem bila očarana nad njim, čeprav ni več mali simpatični kuštravec in tudi šolske torbe ne nosi več.«

V tretjem razredu se je sicer nekaj zalomilo in so ga premagale štirice. Si ga kar predstavljam, kako je trpel. A razočaranje nad samim seboj je super stvar. če jo le znamo obrniti v lastno korist. Bilo je takrat, ko se je odločil, da bo svoje življenje držal trdno v lastnih rokah. Usmerjeni fant je nadaljeval šolanje na Prvi gimnaziji. Učenje mu je šlo dobro od rok in slabše od nog. Tisto o potenju je očitno že stara stvar. Sošolci se ga spominjajo kot knjižnega molja, ki je najbolj trpel v telovadnici. »Njegov poligon je bil razred, ne pa igrišče. Niti sanjalo se nam ni, da bo ta najbolj mirni in zadržani sošolec vsako nedeljo zvečer imel toliko povedati. In to pred vso Slovenijo,« obujajo spomine na slavnega sošolca in na čase, ko to še ni bil, sobivatelji iz srednješolskih klopi.

Na fakulteti se je fant nehal bati samega sebe, razčistil je z zadržanostjo in se lotil misije življenje bolj zase kot za druge. Zanimanje za študij materinščine prihaja od sestre. Starejše in edine. Velike vzornice, od katere si je občasno sposojal zapiske, a ji je s povprečno oceno 9.8 jemal sapo na svojem sončnem pohodu proti vrhu. Hajdeja je ostala na Štajerskem, rodila dva sončka in omogočila zvezdniku, da postane stric. »Ponosen stric!« me popravi in pove, da ni lepšega na svetu, kakor so lepo vzgojeni nečaki. Vprašam, ali si lahko zamišlja otroke tudi pod svojo streho. »Lahko si jih, definitivno,« pribije in me pusti premišljati naprej.

Od strica do očeta

Sicer pa svoje otroke že ima, le da živijo pri mami. Je prišel na obisk v porodnišnico. K sodelavki. Očitno je bila scena za medicinske sestre tako zanimiva, da so ga oklicale za očeta, čeprav se je na vse kriplje trudil z razlago, da je samo obiskovalec s šopkom cvetja in pravico, da čestita svoji najožji sodelavki za tretji naraščaj.

Sam pravi, da v življenju veliko rjove. Opravičilo ima. Bil je rojen v znamenju leva. Pravi, da sicer pozorno izbira čas in lokacijo ter ušesa, ki bodo poslušala. Korektno pove, kar misli, in zna odprto reči ne. Po nekaj zadnjih intervjujih v medijih ga je vzljubilo tudi občinstvo, ki ob nedeljah ne gleda televizije. »Inteligenten fant. Pa odkrit! Končno eden, ki si upa podrepnikom povedati, kar jim gre,« sem poslušala teh nekaj tednov, ko sem se ubadala z domačo nalogo, ki jo pravkar berete.

Je človek s posluhom. Pa ne samo glasbenim. Opazuje in vidi. Posluša in sliši. Sodeluje in dojame. Je moški, ki zna spoštovati tudi slabše od sebe. V navalu življenja se mu zdi, da je zvočno predoziran. Zato zadnje čase najglasneje navija za tišino: »Skurjen sem. Glasbo imam rad, vendar je imam v zadnjem življenjskem obdobju veliko preveč. V redu, vedno rad prisluhnem Tini Turner, a mora biti zmerno glasno in ne sme trajati predolgo.«

Najljubšega kraja pod soncem še nima: »Toliko še moram prepotovati,« odgovori trezno in prizna, da so potovanja na lestvici ljubezni takoj za knjigami. Namesto najljubšega kraja ima najljubšega človeka. Vsako nedeljo zvečer ga pokliče in ljubeče prediskutira svoje delo. In oddajo. Ima veliko kritikov, malo prijateljev, ogromno dobrih znancev in nekaj sovražnikov. »Veliko težje je skrbeti za prijatelje kot sovražnike. Za prve potrebuješ čas in energijo, za druge ne potrebuješ ničesar,« dopušča, da ima vsak svoje mnenje, in je očaran nad tistimi, ki ga znajo tudi utemeljiti. Je gurman po značaju. Tako v odnosih kot v kuhinji. »Uživanje hrane je svojevrstno razvajanje. Tudi najboljša hrana ni dovolj dobra, če v njej ni dobre volje in ni prijazno postrežena,« se strinja, da ljubezen resnično gre skozi želodec.

Skromni bogataš

Sem ga vprašala, ali je bogat, pa je rekel, da je. Da ima vse. Da ima svoje stanovanje v Ljubljani. Sicer je moral prodati avto, da si ga je lahko privoščil, a drugače ni šlo. Sicer bi bilo posojilo previsoko. Potem je sledilo nujno vprašanje, kje se je naučil take skromnosti, pa je odvrnil, da doma in da je ponosen nanjo. Da, da, lepa slovenska navada, a pretiravanje je nepotrebno. Na vsaki zdravi televiziji na svetu so voditelji Galuničevega formata cesarji posebne kategorije. Bogataši, dobesedno. Z nekaj hišami, nekaj avtomobili in milijonskimi honorarji. Pa kakšna posojila, lepo vas prosim! Naivno sem mislila, da mu vsaj naročnine za televizijski sprejemnik ni treba plačevati, pa se je samo nasmehnil in brez besed povedal, da pripravijo tudi zanj vsak mesec svežo položnico.

Sicer pa je posvečen, natančen in zahteven delavec. Enako zahteven, natančen in posvečen, kakor je v njem lenuh, kadar napoči njegov čas. »Šele z leti sem ugotovil, da je čas za počitek in razvajanje nujno potreben. Discipliniral sem se in vpeljal prosti čas kot nepogrešljiv sestavni del življenja. Sicer pa ne kuha, ne lika, ne pleska, ne živi v stanovanju z zavesami, ne zna se ukvarjati z rožami: »Ker ob meni redno umirajo.« A samo tiste v lončkih. One na dveh nogah pravijo, da je Mario čudovit. človek. Moški? Najprej bi rade spodobne ljudi, za njimi pa lahko pridejo še moški.

Zanimivi ljudje so njegov bonus. V glavnem pravi, da ima zaradi svojega dela veliko privilegijev: da srečuje veliko izjemnih ljudi. »To me bogati in veseli.« Dela vsak dan v tednu. Kadar je seveda v Sloveniji in ne kje drugje. Z zadovoljstvom, pravi, in vem, da govori resnico, ker laži ne tolerira. »Dobro lahko delam le z dobrimi sodelavci. In na srečno jih imam. Zbiram jih po intuiciji,« pravi voditelj, ki se pred snemanjem vtikuje v kamere, kable, čistilko in še kaj ter želi imeti vse pod nadzorom. »Mario je izjemen profesionalec in v naši hiši pravzaprav nima resne konkurence. Zvezde pridejo in grejo, Mario pa ostaja. Naši televiziji je postavil zelo visoke standarde. Zabavati ljudi toliko dolgih let je prekleto težko delo! Ni kaj, treba mu je priznati, da je izredno dober poznavalec medija in da ima recept za uspeh,« je povzela njegovo delo kritična Rosvita Pesek.

O številu nagrad, zmag in uspehov nisva govorila. On je zmagovalec vsak dan vsaj enkrat – ko se zbudi iz objema svojih dveh blazin, ki mu delata družbo v postelji, in ima pred sabo nov dan, ki ga bo dobro izkoristil ter naredil kaj lepega. Zase in za druge. Pošteno. Vi pa se odločite sami, ali boste del njegovega življenja ali ne.

»Ste vi Mario Galunič?« ga je zvedavo vprašal deček, ki naju je opazil, ko sva med sprehajanjem klepetala v parku. »Da,« mu je prijazno, brez zadrege odgovoril in mu vrnil vprašanje z enakim zanimanjem: »Kdo si pa ti?«

»Tisti, ki vas vsako nedeljo gleda!« In povedal je veliko več, kot so rekle besede, ki so prišle iz malih ust.