Anja Bukovec

Igra violino na koncertnih odrih širom po svetu, nosi kavbojke, občuduje surove ribe in hodi bosa. Pa naj gre skupaj ali ne. Karizmatična in samosvoja umetnica, ki ljubi spontanost in nasprotja. To je ona. Vaška posebnica, ki gostuje v največjih svetovnih mestih in gode tudi v podzemlju, če se ji tako zahoče. Ker ona je ona. Pa naj nam je všeč ali ne.če sklepam po ljudeh okoli sebe, je ljudstvo željno njene glasbe kot presušena zemlja kaplje dežja. Med pripravo na intervju sem v dveh telefonskih pogovorih prejela štiri naročila za njeno prvo zgoščenko. Pa nisem niti naročniška služba, niti založnik, niti dostavni servis.

Angel ali čarovnica?

Meri dober meter in pol ter se proti pričakovanju ne pritožuje, če jo nagovoriš s »tamalo«. Zdrav ego v zdravem telesu. Sicer pa – saj poznate tisto o koncentraciji strupa v majhnih steklenicah, ne? Bistra je kot studenec, široka kot nebo in ostra kot britev. Srčna pa tako, da bi se le stežka primerjala s čim zemeljskim. Zaznava kot najnatančnejši merilni inštrument in če bi se potikala naokoli v srednjem veku, bi bila hitro le še pepel. »čarovnice so moje prijateljice,« se zasmeje na široko in zaplava med spomine. »Tudi prva pesmica, ki sem jo preigravala na violino do onemoglosti, je bil čarovniški ples. Naključij pa seveda ni,« verjame v energijo bolj kot v božanstva osemindvajsetletna Ljubljančanka, ki je padla na svet ravno pravi trenutek. če bi odlašala še minuto, bi bil čas njenega rojstva poln vražjih številk in lahko bi se primerilo, da bi mama povila hudička namesto angelca. Na srečo se je izteklo dobro. Starši so ji sicer med odraščanjem neredko povedali, da nima nič skupnega z angeli, s hudički pa na srečo tudi ne.

Hitra odličnjakinja

Sošolci pravijo, da je bila že v tistih letih lepa in »naspidirana«, kakor je danes. Imela je črne ravne dolge lase in bila je nepremagljiva tekačica. Bila je med najmanjšimi in najboljšimi učenci v razredu ter večna favoritka v številu izostankov. Šlo je v stotine. Jasno, opravičenih ur. Tekmovanja, izobraževanje in nastopi so pač zahtevali svoje.

»Po pouku je vedno odbrzela domov. Nikoli je nismo videli na igrišču, nikoli se ni igrala z nami. Vedno je ‘drajsala’ tisto svojo violino in bog ne daj, da bi se je kateri dotaknil, kadar jo je prinesla za kak nastop na proslavo,« komentira energično Anjo peščica osnovnošolskih pajdašev. Maja, ki je vsako jutro prihajala ponjo, se še danes spominja, kako sta redno zamujali pouk: »Ni šlo drugače! Anja je vsako jutro, ko sem prišla na vrata in je bil čas za odhod v šolo, najbolj zanosno pisala domače naloge. Grozno! Navade ni nikoli spremenila. Vsaj ne do sedmega razreda, ko se je odselila v Prago.«

Nato se je potikala po šolah in konzervatorijih še po Nemčiji. Zanimalo me je, zakaj violina, pa ni vedela pravega odgovora. »Tako je naneslo. Očitno je bilo mišljeno. Nobeden v družini ni igral inštrumenta. Meni pa se je mešalo, ko sem jo držala v rokah,« je komentirala preprosto, da še danes, ko je inštrument njeno najpomembnejše orodje, ne ve veliko o nastanku svoje ljubice. Tako pravi svoji violini.

V intimnem razmerju s francozinjo

»Izbira inštrumenta je zahtevno delo, ki velikokrat zahteva mesece, celo leta. Violine so zelo različne. Dober inštrument je relativen pojem. Iščemo nežno, močneje, glasneje ali bolj prefinjeno zveneč inštrument. Dober je tisti, s katerim se razumem. Kot moški. A moja ljubica je francozinja. Želela sem si eksplozivno, temperamentno violino. Nekaj udarnega! Igor Ozim, moj takratni učitelj in eden največjih svetovno priznanih glasbenih pedagogov, mi jo je pomagal najti,« se spominja na glas.

Bilo je v tistih letih, ko je dvajsetletni smrklji uspelo, kar ne uspe niti vsem največjim violinistom. Da ji je padel pred noge ves svet, v roke pa za kratek čas Stradivarijeva 300 let stara violina. Ljudje moji! Violina, ki je prepotovala svet, na kateri so ostali odtisi, duše in znoj največjih živečih in preminulih mojstrov tega sveta. Inštrument, ki ima svojega paznika in ne stane več kot tri milijone evrov. V kupnini nista všteta niti paznik niti violinist.

Veliko govori ta Anja. Razločno in strašno doživeto. V prostem času bi bila lahko pripovedovalka. »V prostem času? Kaj je to?!« se na široko zareži, vrže glavo vznak, si lahkotno gre z roko skoz tanke lase in se še vedno smeje. Tudi smeje se veliko. A samo takrat, ko tako tudi čuti. Ji je nekdo nekoč predlagal, da naj se v javnosti vedno smeje, da ugaja ljudstvu samo nasmejana, pa je znorela. Ni se mi zdelo umestno vprašati, ali je nesrečni predlagatelj preživel. »Ne smejem se po naročilu. Sem poklicna violinistka, ne smejalka,« udari iz nje brez ovinkov in olepšav. Vedenje po licemernih standardih je ne zanima. »Sem, kar sem! To je to. Najboljše, kar vam lahko dam,« je zvesta sebi in drugim, pa naj bo vljudno, lepo, prikupno ali ne. »Je pa pošteno!« še pribije in prepričljivo pokaže, s kakšnimi vrednotami živi.

Male in velike ljubezni

Pravi, da je oder njen najljubši peskovnik. Kadar igra, se tudi sama igra. Najraje z violino in konjskimi repi. Nora je na živali. Nič čudnega, da že razmišlja o dobrodelnem koncertu za lipicance. Ne v zahvalo za kilometre žime, ki je šla skozi loke in njene roke, temveč zato, ker meni, da smo ljudje vse preveč sebični in požrešni ter da smo preveč ravnodušni do potreb narave. Asociacija na Svetlano Makarovič? Občuduje jo!

Za odrom jo čaka veliko ljubezni. Živi z dvema mijavkajočima ljubljencema. On, Lujo, redno gladovno stavka, kadar Anja odpotuje. Oddahne si šele, ko se vrne in ga mine žalovanje. Ona, Gina, pa je samostojnejša.

Anja vsak dan je, pije, diha, spi in veliko igra violino. »Izjem ni,« pravi Andrej, najbolj ljubljeni maček v njenem življenju, ki sicer nima repa in hodi lepo pokončno po dveh, ne mijavka in ji je v veliko oporo. »Odlično se razumeva, samo če ji nikoli ne skrijem violine. Je sijajna ženska. Občudujem neskončno nežnost, ki jo premore moj nemirni vulkan. V zadnjih dveh letih sem bil prepričljiv, mislim, samo trikrat. Toliko dni, odkar jo poznam, ni igrala violine,« je opisal dobro kombinacijo dveh dinamično in energetsko usklajenih bitij v skupnosti, ki se bo v nekaj tednih preselila v prvo skupno gnezdo. »Ven, v naravo. Iz podivjane Ljubljane,« čivkne radostno ljubiteljica zelenega, čistega in presnega. Da, uganili ste! Anja je zaprisežena vegetarijanka.

Gospodinja z violino

Pravi, da kuha katastrofalno in blazno rada lika, saj je šofiranje likalnika fenomenalna sprostitev. Bukovec ne pere. Ne zato, ker bi bila bukova, temveč zato, ker pravi, da ni stroj. Nakupi je ne veselijo. Sovraži birokracijo in vse, ki jo kličejo pred poldnevom. Dolgo spi, ker tudi dolgo bedi. Najraje vadi čez dan. Takrat je najbolj sveža. Večeri so namenjeni nastopom.

Andrej jo sicer dopolni in doda drobtinico svojega doživljanja njenih kuharskih variacij. »Fenomenalna kuharica je. Meso pripravi boljše od vsakega vsejeda. Sicer pa rada dobro je in taki ljudje se prej ali slej naučijo tudi dobro kuhati,« pravi izvoljenec in brez oklevanja potrdi, da bi si upal biti tudi oče njenih otrok. »Nobenih mladičev ni na obzorju. Preveč delava,« pravi ženski del dueta, ki dirigira delovnemu urniku posadke.

Zanimalo me je, kako se meša Terra Folk z Vivaldijem, pa pravi, da odlično. Da vedno išče glasbene sopotnike. Iskala in potovala je po treh kontinentih. Najbolj pribita se mi je zdela njena odisejada po Avstraliji. Igrala je v Cooper Peddyju. »Pa ti si nora!« mi je pobegnilo. »Mal’ pa res!« je spontano priznala drugačnost. Cooper Peddy je namreč najbolj zanikrn kraj svetovnega slovesa. Zanikrn zato, ker je prašen in rudarski. Svetovno znan pa zato, ker so tam posneli kopico znanih filmov in ker imajo največja nahajališča najdragocenejših črnih opalov na svetu. Celo mesto je pod zemljo. In Anji Bukovec je padlo na pamet, da bi igrala v cerkvi pod zemljo. Pa je!

Zdravilni tango

Verjame v zdravilno moč glasbe. Zna se pozdraviti. Sosedov nisem upala vprašati, kako prenašajo zdravilne seanse, ker sovražnikov ne potrebujem. S koncerta odhajajo ozdravljeni v glavnem vsi, ki se dovolijo presenetiti. Te dni je Anja na turneji. Predstavlja svoje raziskovanje glasbenega sveta. Ne pričakujte stereotipnega nastopa. Igrala bo Stravinskega, Gershwina in Piazzolo. Z njimi jo povezuje radost do potovanj. Potovanja so zanjo svoboda, širjenje obzorja in duha, odkrivanje novega, samega sebe in duševni počitek.

Ljudje komentirajo, da je njen koncertni program za zahtevno občinstvo. »Ne podcenjujte poslušalstva. Saj niso bebci. S svojimi nastopi ne želim degradirati niti publike niti same sebe. Ne bom večno igrala samo čardaša in preproste zabavne glasbe. Srečna sem, kadar imam pred seboj zahtevno občinstvo. Iz mene izvabijo največ,« se odkrito veseli novih izzivov.

»Glasbo za zgoščenko sem zbrala brez velike filozofije. To je program srca. Povzela sem svoj značaj. Pokazala bi rada nekaj svojih obrazov: kadar sem otožni kup nesreče, tečna trapa, žgečkljiva razposajenka, razstreljena petarda, uglajena primadona, nepredvidljivi meteor in podivjana raziskovalka. Pač jaz, Anja Bukovec.«

Za prihodnost si ljubiteljica vijolične barve želi še kak dober koncert, novo zgoščenko, da ne bo prvenec predolgo sam. Pa novo violino, ki naj bo italijanka. Da bosta še dolgo ustvarjali in vibrirali. Skupaj. »Ker violine so žive. Rodijo se, dihajo in se starajo, zorijo. Tako kot človek. In kot žlahtno vino, ki je najboljše, če ga delimo s plemenitimi ljudmi. In trudim se, da bo moja glasba taka.«