Od semenke do Benke (iz knjige, ki bo izšla jeseni 2007)

Rojstva se sicer ne spominjam. A tisti, ki se ga, pravijo, da je bilo burno že na začetku. Dogajalo se je na vseh frontah in življenje je naznanjalo, da se ne bo kaj prida umirilo, ter da se bo dogajalo še naprej. Otroku, ki je lezel na svet po svojo izkušnjo in vsem, ki jim bo prišel na pot.

Ona je bila lepa in on pameten. Oba sta bila iz Ptuja. Združila ju je ljubezen do pustnih rajanj, kaj več skupnega pa pravzaprav nista imela. Nikoli nisem vprašala na katere koordinate sega moj začetek, a po datumu rojstva in po tem, da sta rada hodila na morje, sklepam, da nekam na jadransko obalo.

Danes bi bila Matej Pulko, če bi se takrat rodila s štrlino med nogami. Ker je ni bilo, je mamina mama predlagala, da povijejo svetnico. Devica iz Lurda jo je namreč tako prevzela, da je s predlogom zmagala na družinskem natečaju za prvorojenkino ime. »Bernardka naj bo!« In je bila.

Rodila sem se hitro in tako živim še danes. Prehitela sem samo sebe za nekaj dni, kot se prehitevam že celo življenje. Mama se spominja, da je šlo gladko, da sem padla na svet kot njena najljubša in najboljša življenjska napaka, da nisem težila, ne kričala, da sem bila vzoren dojenček in da je v glavnem ob meni začela razmišljati, da bi si lahko služila kruh z rojevanjem otrok. A samo pod pogojem, da bi bili vsi mladiči mojega formata …

Se nadaljuje ;)