Ata, ki ni bil copata (iz knjige, ki bo izšla jeseni 2007)

Medtem, ko mi je mama kazala kako hoditi, me je oče učil voziti. Za dober začetek je kupil najdražji športni voziček v trgovini in potrdil dober okus ne le za ženske, pač pa tudi za kolesa. Pa saj je bil strojni inženir in vozila so bila njegov poklic. Po tem, ko sem osvojila štiricikel, me je spoznaval z vsemi vrstami, velikostmi in tipi koles. Meni je bilo pomembno samo, da se je vrtelo in da je šlo hitreje kot peš. Naj je bil to skiro, kotalke, samokolnica, bicikel ali volan avtomobila, ter bagerji in lokomotive ter plastični motocikli, ki mi jih je kupoval. Med vsemi pa sem bila daleč najbolj navdušena nad formulo 1.

Moj vrli oče me je naučil tudi nekaj takih resnic, ki sem jih s svojimi premalimi možgani napačno dojela in reagirala drugače, kot je najverjetneje mislil, da bom. Ob priliki mi je rekel, da ne smem dovoliti norčevanja iz sebe. Nikoli in nikdar! Da se moram znat postaviti zase in da naj jih kar nabutam, če bo potrebno. Pa je bilo potrebno in sem jih. Posebno srečo je imela sosedova blondinka mojih let v roza nafrfuljeni oblekici, ki me je nervirala za ponoret. Spomnila sem se nasveta, se neki dan med igro na dvorišču pred kokošnjakom sklonila, izbrala največji kamen od vseh, se prožno zravnala, stopila proti njej in jo kresnila po glavi. Očitno sem dobro zadela, ker se je tamala samo še zazibala, zavila z očmi in omedlela …

Se nadaljuje :)