Od ljubimca do konja (iz knjige, ki bo izšla jeseni 2007)

Moški so me zanimali in fascinirali že od nekdaj. Občudovala sem pametne, postavne, iznajdljive in komunikativne. Nobene razlike, še vedno je tako. Le s fasciniranjem je danes malo drugače, saj za ure opazovanja in občudovanja nisem več dovolj motivirana.

Prišli so iz Kranja. Za moje takratno pojmovanje, z druge strani sveta. S seboj so pripeljali visokega svetlolasca z modrimi očmi, svojega sina, ki je bil kako leto starejši od mene. Ne vem ali je bilo zaradi las ali oči, morda pa zaradi kemije ali česa četrtega, me od Iztoka niso mogli odlepiti. Ženska posesivnost v dekliški obliki me je silila, da sem štorkljala za njim, jedla isto kot on, hotela z njim na stranišče in bila ljubosumna na mačka, ki mu je posvečal več pozornosti kot meni. V glavnem, zdelo se mi je, da bi bilo najboljše, če bi se kar poročila.

Prišel je naslednjič in spet naslednjič. Vmes sva rasla, spreminjala se mu je barva las, meni pa kriteriji za poroko. Ko je prihajal sva se najraje igrala z mojimi igračami, za katere je veljalo, da so na razpolago samo otrokom, ki pazijo nanje. Enkrat je sanjski princ zajahal mojega lesenega gugalnega konja in ga zlomil. Padla sem v neutolažljiv jok. Ne spomnim se ali je bilo zaradi princa ali zaradi konja. Ljubezni je bilo v glavnem zelo na hitro konec. Od takrat naprej se mi je princ zdel pravi konj. Konja pa smo nesli k mizarju na popravilo.

Se nadaljuje :)