Avtoportret ob izzidu moje biografije Pocestnica

Pred dnevi je prišla iz porodnišnice in pravi, da se počuti odlično. Nekaj kilogramov več, sreča na obrazu in veselje, da so najtežje stvari le še spomin. »Izplačalo se je, nedvomno! Življenje je prijazno, kadar mi daje dovolj volje in moči, da prevozim vse ovinke ter srečno prikrmarim na cilj. Kajti vsak cilj je nov začetek in jamstvo, da gremo naprej, juhej!«

Otroka je potegnila kar iz velike torbe, ki ji je visela čez ramo, in se zmagoslavno nasmehnila. Rodila je drugo knjigo. Avtobiografijo, ki ji pravi življenjski potopis. Življenje in pot, njeni najljubši stalnici. Življenjepis pri teh letih? »Glede na življenjski stil in hitrost življenja si domišljam, da imam pri teh letih že kaj povedati. Sploh pa me je zaskrbelo, da ne bi začela pozabljati,« se je lotila resnega vprašanja humorno, tako kot se je v Pocestnici lotila svojega življenja.

A ni Pocestnica nenavaden naslov za biografijo spodobne ženske? »Hehe, kaj hočem, če pa večji del srečnega življenja zapravim na cesti,« se zasmeje in te pusti trohneti od radovednosti, kaj je tokrat skrila med platnice.

Z naslovom izziva. Ker je izzivanje njen življenjski slog. Izziva usodo, znance, neznance, navidezno nedosegljive cilje in samo sebe. Z idejami in dejanji. Brigita, Benkina prijateljica, je potrdila, da ima avanturistka dobre ideje že od nekdaj: »če ne bi bilo nje, bi bila jaz danes nuna,« pravi. »Pri šestnajstih me je zvlekla v kino gledat pornografski film. Izpelje vse, kar si zabije v glavo. Prepričala bi svetega Petra in nič čudnega ni, da je popustila tudi prodajalka vstopnic.«

S svetniki, nunami, menihi in župniki je očitno v dobrih odnosih. Ne glede na to, za katerega boga navijajo ali v koga verjamejo. Verjetno zaradi svojega svetovljanskega nazora in dejstva, da je drugače misleči ne motijo. Zdi se ji, da je pod soncem dovolj prostora za vse.

Svojo prvo knjigo je napisala v župnišču. Župniki jo navdihujejo veliko bolj kot nune. Pri slednjih je zdržala le deset dni. Ali je prestopila med božje sestre? Neee! Samo pisati je hotela v osami, pa ji je pri nunah šlo bolj na trdo. Pri njih ni heca in osama v nunskem samostanu je tako samotna, da boli.

Potem si je omislila ustvarjalno karanteno kar doma in je zadnje štiri mesece ni bilo na spregled. »Bila sem na dopustu,« reče, čeprav vsi vedo, da je pisala knjigo. »Pa saj to je dopust! Ker si dopustim, da delam, kar hočem,« razloži vehementno in čutiti je neizmerno olajšanje, da so dopustniški dnevi pri koncu. Pove, da je prvič v življenju izključila telefone, prosila bližnje, naj jo pustijo v kreativnem miru, in se vse dni, najmanj po osemnajst ur na dan, pretakala med pisalno mizo in posteljo, kjer je obujala spomine na prigode svojih živih dni in jih metala v računalnik.

»Najljubše delovno okolje je moja postelja. Največ napišem prav tam,« pravi in doda, da najproduktivneje razmišlja pa v gibanju: bodisi med tekom, hojo ali med vožnjo. V ustvarjalnem obdobju je gibanje nadomeščalo guncanje v viseči mreži. »Samo, da se premikam, pa se premikajo tudi misli,« pravi ljubiteljica dobrega peciva in vina iz ptujskih kleti, ki je pospravila v divjem ustvarjalnem obdobju devetdeset kilogramov zelenjave, nobenega mesa, veliko sira in jogurta, ogromno domačega peciva in pet steklenic vina. Ničesar ni prepustila naključjem. Pravi, da je pisanje biografije podoživljanje življenja in da je jedla samo najljubše pecivo iz mladih dni ter pila tiste letnike ptujskega vina, ki so nastali v obdobjih, o katerih je pisala.

Torej lahko pričakujemo tudi žlahtno knjigo? »če se spozna po mojem najljubšem vinu, potem zagotovo,« je prepričana o ptujskem tekočem zlatu in o sebi.

Je štiri mesece ustvarjanja 340 strani obširne knjige dolgo ali kratko obdobje? Tretjina leta je skoraj polovica šolskega leta, če odštejemo počitnice in konce tednov, ki jih Benka pri pisanju ni imela. Njena fizioterapevtka Katja je ne kliče kar tako Raketa. »Pisala sem tri mesece, preostanek časa sem polirala, popravljala, prenavljala, pa oblikovali smo, lektorirali in seveda tiskali.

Zanimalo me je, kolikokrat nekdo prebere knjigo, preden jo izda, pa je rekla, da od petnajst- do dvajsetkrat. Tolikokrat?! »Tako je pri meni. Kar zadeva moje delo, gre iz rok šele, ko je končano. Nobenih polizdelkov za javnost. Spoštujem tiste, ki me bodo brali, zato sem se potrudila, da bodo dobili lahko prebavljivo čtivo,« pravi najpočasnejša pisateljica pod svobodnim soncem – kot meni sama – in se spomni, da ni zaman kričala v zboru od četrtega leta naprej. »Posluh je ostal. Za besede, ki še dolgo zvonijo po glavi, po tem, ko si jih prebral. Melješ, razmišljaš in se ne moreš nehati čuditi,« je bil nad branjem navdušen Marijan, ki sicer Benko uči vihteti teniški lopar, a je profesionalni knjižni molj.

Večkrat sem pomislila, kako se Benki ljubi ukvarjati z njenim pisanjem, knjigami, predavanji, pa mi je odgovorila, še preden sem vprašala: »Veliko bolj kot hoditi v kako dolgočasno službo, kjer bi me po možnosti nadziral kakšen manj sposoben nizkoproduktiven šef,« vzdihne zaljubljenka v zgodnje jutranje ure in delo pozno v noč, čeprav je ne priganja nihče. Njeni najboljši dnevi se začnejo s tekom in se končajo v savni, najbolj produktivni dnevi pa pustijo za seboj največ pet kvalitetno napisanih strani teksta, vsaj sto elektronskih sporočil, pol toliko telefonskih klicev ter kak uradniški dopis.

Tale pogovor je nastal v izrednih razmerah, saj so videli reporterko tekati za intervjuvanko, ko prva ni dohitevala niti sama sebe, druga pa je že zdavnaj prehitela obe. Izdajanje knjige po Benkino pomeni, da se ena sama oseba vtikuje v vse: naredi zasnovo, leto dni razmišlja o naslovu, napiše tekste, določi dimenzije, izbere pisavo, oblikuje naslovnico, poišče sodelavce, se zanima za reprodukcijo, sodeluje pri nabavi papirja ter ji ni prav nič odveč stati med tiskarskimi stroji ter gledati, kako se vrti svet in knjiga na tiskarskih valjih.

»Rada se učim,« postane jasno, da ves prosti čas daruje projektu, s katerim se trenutno zabava, in da jo vse skupaj prekleto veseli. Na vprašajte, kaj dela v prostem času, ker ga nima. Ko ga bo imela, bo spet odpotovala, spet bo fotografirala in pisala in si mislila, da se zabava, v resnici pa bo spet delala.

Na vprašanje, ali raje bere ali piše, odgovarja, da ima rada oboje. Le da si za pisanje vzame več časa kot za branje. »Sem zahtevna bralka, ki rada piše tudi brez razloga.« To vedo njeni prijatelji in domači, ki jih rada brez posebnega razloga preseneti z staromodnimi razglednicami. Nikoli s potovanj, samo od doma. »Ker pisana beseda je ljubezen,« pravi in doda, da bo v penziji brala, delala bo sveče in gojila paradižnik. Ob kroničnem pomanjkanju časa komentira, da bere veliko premalo. Samo knjige, za časopise raje ustvarja. »Press clipping pa mi omogoča, da nisem čisto v megli in da vem vsaj to, kaj se o meni govori med ljudmi.«

Vse to zmore, prizna, samo zato, ker je obogatela na loteriji. Še nikoli ni zadela denarja. Njena loterija so ljudje. »Brez odličnih sodelavcev bi pogrnila že zdavnaj! Ljudje, ki sodelujejo pri projektu z ljubeznijo in posvečeno – ker drugače ne znajo – so največje bogastvo. Nič čudnega, da se iz večine sodelovanj rodijo prijateljstva.«

Okoli Benke je trenutno zelo vroče. Za njeno pozornost se tepejo ne le zapostavljeni prijatelji, znanci in družina, temveč še vedno prenosni računalnik, majhna bela žogica in balanca. Najbolj zapostavljena je slednja: »Je nisem držala v rokah že toliko časa, da mi gre na jok.« Najuspešnejša med vsemi je kajpak še vedno škatla s tipkovnico. Bela golfarska žogica, ki je nedavno vskočila v njeno življenje, pa sameva ob torbi golfarskih palic in čaka, da se pisateljici osuši pero.

Benka pa komaj čaka, da bo iz delovne osame spet šla med ljudi. »Promocija knjige, predavanja, literarni večeri in nastopi so sicer naporni, a so luštni. Rada imam ljudi. Nisem človek, ki bi lahko bil sam. Potrebujem ljudstvo in se ga strašno veselim.«

Kam vas pelje prihodnost, boste napisali še kakšno knjigo? Pocestnica ima zelo zanimiv konec … »Sedaj imam njo in jo želim doživeti, jo peljati na sprehod, med ljudi, jo v miru prebrati, o njej še kaj povedati in se veseliti njenega rojstva. Kaj mi bo življenje, če bom razmišljala samo o prihodnosti in pisala o preteklosti?! Hočem tudi sedanjost,« zagovarja svoje stališče trdno kot vedno.

Na vprašanje o tem, nad čem se ljudje pri njej najbolj čudijo, ko jo bolje spoznajo, pravi, da nad kilogrami nakita in dvajsetimi steklenicami parfumov v njeni kopalnici: »Ujetniki lastnih predstav, ki morda nimajo nič skupnega z realnostjo,« se namuzne in doda, da jo najbolj zabava pogosta opazka ob prvih srečanjih z naključneži, »huh, Benka, vi pa ste v resnici veliko bolj ženstveni kot na televiziji«. Nič čudnega. Televizija laže. To vemo vsi. Benkin najljubši medij je radio. Najbrž zato, ker veliko in rada govori. Rada pove, da z mediji nima težav, ker priredbe niso del njenega življenja in si upa biti z njimi takšna, kakršna v resnici je. Poštena.

Kaj pa mož? Spet se zasmeje in odgovori z vprašanjem: »Tisti na dveh kolesih ali oni na dveh nogah?« Bralce bo zanimal oni iz mesa in krvi. No, tistega še ni. Ker Benka pravi, da je partner naš podaljšek in da mora biti boljši od nas samih. Ne pa kar en Franci na balanci, ki bo pripeljal izza prvega ovinka. Najlepše se ima v življenju z uravnovešenimi, pametnimi in zabavnimi ljudmi. Najraje se druži z boljšimi od sebe: »Z ljudmi, od katerih se lahko učim. Življenje je zorenje in ne samo cvetenje,« pravi ženska, ki cveti in zori hkrati.

Medtem ko prebirate te vrstice, pa je njeno dete že na poti čez Atlantik. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Še nekaj mesecev, pa bodo prišli na vrsto tudi oni, ki raje kot v slovenščini berejo v angleščini. Za vse tiste, ki boste brali njene življenjske peripetije, le še opozorilo, da je Pocestnica na voljo brez jamstva, da tudi vas ne bo zamikala cesta ali kaj podobno sladkega. Veselo branje!

Knjigo lahko naročite na www.Pocestnica.si