Moj Valentin ali Od ljubimca do konja

Pisalo se je leto 1970. Iz knjige Pocestnica, stran 15, Od ljubimca do konja:

“Prišli so iz Kranja. Za moje takratno pojmovanje z druge strani sveta. S seboj so pripeljali visokega svetlolasca z modrimi očmi, svojega sina, ki je bil kako leto starejši od mene. Ne vem, ali je bilo zaradi las ali oči, morda pa zaradi kemije ali česa četrtega, toda od Iztoka me niso mogli odlepiti. Ženska posesivnost v dekliški obliki me je silila, da sem štorkljala za njim, jedla tisto, kar je jedel on, hotela z njim na stranišče in bila ljubosumna na mačka, kateremu je posvečal več pozornosti kot meni. V glavnem, zdelo se mi je, da bi bilo najboljše, če bi se kar poročila.

Prišel je naslednjič in spet naslednjič. Vmes sva rasla, spreminjala se mu je barva las, meni pa kriteriji za poroko. Ko je prihajal, sva se najraje igrala z mojimi igračami, za katere je veljalo, da so na voljo samo otrokom, ki pazijo nanje. Enkrat je sanjski princ zajahal mojega lesenega gugalnega konja in ga zlomil. Padla sem v neutolažljiv jok. Ne spomnim se, ali je bilo zaradi princa ali zaradi konja. Ljubezni je bilo v glavnem zelo na hitro konec. Odtlej se mi je princ zdel pravi konj. Konja pa smo nesli k mizarju v popravilo.”

Leto 2008. Od ljubimca do konja, drugi del:

Prišel je iz Kranja. Spet! Lep od znotraj in od zunaj ter inteligenten za umret. Vsaj na prvi pogled. Za moje pojmovanje moških v glavnem pravi ded. Ne vem, ali je bilo zaradi las, ki niso bili svetli, in oči, ki niso mimo plavih niti šle, najbrž pa zaradi njegove zgovornosti in strašne intuitivnosti, a se od njega nisem mogla več odlepiti. Vsaj v mislih ne. Zdrava pamet me je silila, da ga ne izpustim iz glave, tega redkega čustveno inteligentnega primerka, kar jih je skreiral ta ljubi škrtast bog. V glavnem, zdelo se mi je, da bi bilo najboljše, če bi se kar zaročila.

Prišel je naslednjič in spet naslednjič. Najraje sva se igrala z mojimi igračami. Včeraj je moj sanjski princ zajahal mojega gugalnega konja in ga zlomil. Padla sem v neutolažljivi jok. Tokrat ni bilo zaradi princa, pač pa zaradi prijateljice, ki mi je za Valentinovo prinesla čokoladnega gugalnega konja. Nekateri ljudje me pač znajo nasmejati do solz.

Ljubezni je bilo v glavnem na hitro spet konec. Princi še vedno vedo, kako postati konji.

Za kosilo sem naročila konjski zrezek. Teknil mi je kot hudič.

Snedla sem ga v odlični restavraciji, kjer so, ne boste verjeli, na stenah viseli sami konji. čokoladnega konja sem pospravila za desert.

Oba sem po dolgem času – in po čistem naključju – zalila s požirkom konjaka.

Niti na pamet mi ne pade, da bi nesla koga k mizarju.

Popravljene ljubezni se navadno ne obnesejo.

Najverjetneje zaradi konjev, ne zaradi mizarjev. :)