Umrla je novinarska etika

Dam intervju. OK, pokličejo me in v pol ure se moram izjasniti, kaj si mislim o tem in tem. Kot da nimam kaj početi in čakam samo na to, da me kateri od sedme sile poklliče, da mu priskrbim “štof” za objavo.

Potem objavijo. Ponorim. Ker pač manjka vsak drugi stavek mojega mnenja, ki sem ga napisala o tem in tem. Bi rekla, da sem dajala intervju naglušnemu. Ali nekomu, ki ni dobro razumel jezika, v katerem sem odgovarjala, čeprav je bila, prisežem, materinščina.