Za zajtrk sveže pečeni ameriški predsednik

No, pa smo dobili novopečenega predsednika sveta. Ni čudno, da tukaj na ameriški celini poka od novice. Slišim, da se trese tudi doma. In povsod tam, kjer imajo ljudje dovolj bolne mednarodne politike, radikalnih neumnosti in vizij z omejenimi nazori.

Novi ameriški predsednik je pečen. Bolj, kot je bil prejšnji. Novemu želim srečno, staremu pa, da se čim prej na svojem ranču izgubi in sam sebi posveti. Da ne bi delal še kakšne dodatne škoda. In sramote.

Sicer pa, kaj je sramota? Za sramoto te mora biti sram. Za to, da te je sram, moraš najprej vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Ali vsaj, kaj je bolje od tistega, kar je čisto mimo koncepta in zdrave pameti.

Pred par dnevi sem letela v ZDA. Na letališču sem bila malo zmedena, ko sem gledala, kako v prazni čakalnici sedi črni stric na tleh. Okoli njega pa par sto praznih stolov!

Potem sta mi na letalu padli učki na peclja, ko sem videla drugega temnopoltega tipa, kako si maže topljeni sir na čokoladni Tobleron. Ta ni mogel biti iz Švice…

Pred mano je sedela frklja mojih let, ki je poklicati steverdeso, da ji izpolni carinsko deklaracijo. Ker sama ni znala ne pisati in ne brati.

Ko sem prisopihala do tekočega traku, po katerem je plavala prtljaga in čakala lastnike, da jo rešijo, se je ob mene parkirala gospa z osmimi klobuki. Nagrmadenimi na eni sami glavi! Tudi ona je bila bolj zapečene sorte.

Sem se smejala še ves dan! Danes pa se bom veselila novega ameriškega predsednika, ker bo očitno tudi moj. In molila, da je samo zapečen in nikakor prismojen, kot je bil njegov zadnji predsednik.

Američani so navdušeni. Ne vidim razloga, zakaj ne bi bila tudi jaz. Upanje crkne zadnje. Mi pa lezemo veselo naprej. Tudi tako se daleč pride, da kdaj pa kdaj stopiš kak korak vzvratno, mar ne?