Od kdaj so otroci glava družine?

Pred kratkim sem bila na obisku pri prijateljih. Mlajši par, lep za umret. In prav tako neumen. Za razliko od staršev mali natančno ve, kaj v življenju hoče. Obiske na skrivaj nabuta, pohodi, popljuva in naščipa, da si jih večina dolgo ne upa niti pomisliti na še kakšen obisk. Mali v glavnem doseže svoj namen – vsa pozornost ostane pri njem.

Midva z malim Adolfom sva od incidenta naprej zelo dobra prijatelja. Takrat me je uščipnil, da sem bila podpluta še mesec dni. Brez zamere sem se odzvala z blagim mini uščipom, ki je dosegel zavidljiv efekt: šokantno začudenje, trmast met ob tla, po podaljšani kričalni fazi pa še obdobje muljenja v mračnem kotu, daleč od ljudi.

Z Adolfovo mamo sva včasih skupaj pili kavo. Eno do dve na leto. Letos sva si jo zaradi priročnosti in pomanjkanja časa omislili kar pri njih doma. Adi, kot mu ljubkovalno pravim – čeprav otrok, kot je on, ne potrebuje ljubkovalnega imena – se je tisti dan (spet) odločil, da bo v središču pozornosti. Ker si je dobro zapomnil, da z mojo ne bo nič, me je samo lepo navihano pogledal, se prišel malo pocrkljat, potem pa je stekel k stikalu za luč in štartal na mamino. Midve sva poskusili spregovoriti besedo, dve, pa je bila vsaka prekinjena z mamino prošnjo Adiju, naj neha. Preneha neutrudno prižigati in ugašati uboge svetilke. Po desetih minutah in dvajsetih opozorilih se je mali naveličal. Pa ne »štrckanja« luči, da ne bo pomote, pač pa mamine neefektnosti. Se je dalo brez težav prebrati na malem obrazu, ko je korakal proti njej, se postavil čisto pred njo, se povzpel na prste in jo pljunil v obraz.

Potem je hitro stekel nazaj k stikalu in nadaljeval s svojo zabavo, kot bi se ne zgodilo nič.

Meni se je stemnilo. Adijev pljuvalnik se mi je začel opravičevati, da je otrok sedaj v neki strateško pomembni fazi razvoja, ko je neskončno občutljiv za napačne besede in ga je potrebno pustiti, da dela po svoje, sicer bo katastrofa in se lahko upre celo tako, da preneha dihati …

čez par mesecev me je Adijev pljuvalnik poklical in čisto objokan sporočil, da se peljejo z urgence. Ker da je sinček nehal dihati na enem izmed svojih izsiljevalskih pohodov. Sedaj je sicer na srečo vse v redu; je začel takoj spet dihati, ko je dobil, kar je hotel …

Adolf bo kmalu šel v šolo. Na kavi z njegovo mamo se ne dobivam več. Ne želim biti zraven, ko ga bo ponovno razjezila. Slišala sem namreč, da se je mali začel zanimati za lahko strelno orožje.