(Ne)čarbnost božičnih obdarovanj

Pred dnevi sem poklicala prijateljico, da bi se dogovorili za tisto presneto kavo, ki si jo privoščiva vsake pol leta. Vem, čisto premalo za druženje z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjaš tudi o globini, ne le o vremenu na površini.

Ker sem že predolgo na svetu, da bi verjela v pretvarjanje, jo takoj na začetku naženem v kot z vprašanjem, zakaj ima tako čuden glas. Jamranje v slušalko težko prenesem. Vsi imamo kdaj koga (ali česa) polno kapo in bi potemtakem lahko zveneli jokavo mlahavo vedno, ko zazvoni telefon.

No, potem je udarila. Strela. Na njeni strani se je ulilo kot iz škafa, na moji pa se je le strašno zabliskalo. »Dobila sem božično darilo,« je le zmogla v slušalko. »Ustrelil se mi je mož.« –

Po takšnem obdarovanju res ne prideš k sebi še nekaj časa. Neomikani Božiček je razdelil neveselo darilo tudi z otrokoma, ki ne nehata spraševati, s čim sta si ga prislužila, ter životariti s krivdo, da nista bila dovolj pridna.

Pridnost… Pridni se zdijo vsi, ki se jim ljubi živeti. Sicer pa se zdi, da če se otroci nimajo za kaj sekirati v šoli,  naj se živcirajo doma. Zaradi staršev. Kako pokvarjen zna biti ta svet!

Pri neketerih sije sonce drugače. Včeraj me je čakalo pismo mlade mamice, ki me je poslušala na predavanju pred dnevi. Spomnim se, da sem rekla besedo dve o tem, kako imamo polne riti vsega, da cenimo komaj še kaj in da bi nam vsem najbolj koristili prazniki brez daril. Dodala sem še nekaj o tem, kako so darila vse prevečkrat pranje (umazane) vesti. In da bi bilo veliko bolje, če bi si namesto nakupovalne mrzlice vzeli čas za sprehod z otrokom ali odkrit klepet ob skodelici toplote.

Ta mamica je ukrepala tako, da je ogrela celo moje srce. Svojega petletnika in osemletnika je soočila z dejstvom, da založena z igračami ne potrebujeta nobenih novih in jima predlagala, da z Božičkovim denarjem pomagajo eni tibetanski siroti. Otroka sta se strinjala, božični večer pa bodo preživeli drug z drugem in se pogovarjali (tudi) o tistih, ki nimajo vsega, kar imamo sami. Samo v opomin, da ne bi pozabili spoštovati, kako lepo je imeti dom in nekoga, ki te ima neizmerno rad.

Predčasno pa je letos dospelo tudi moje božično darilo. Mož je dobil ponudbo za službo. Pravzaprav kar dve v enem tednu.  Eno v Afganistanu in drugo v Pakistanu. S plačo do nebes. Pa sem ga slišala reči po telefonu: “Hvala za zaupanje, me ne zanima.”

Potem je prišel k meni, se usedel čisto blizu, me objel in rekel: “Veš, ta denar, ki mi ga ponujajo, se mi zdi predrag. Življenje s teboj nima cene. Raje živim z manj, kot mi ponujajo, in ohranim le tisto, kar imam. Ostajam doma. Tudi brez denarja sem lahko bogat. Sedaj ti grem pa speč svež kruh.”

In je šel. Mene pa je pribilo na mesto spoznanje, da stara resnica očitno še vedno drži: biti ljubljen in ljubiti je največ, kar lahko damo ter dobimo.

Naj bodo tudi vaši prazniki polni lepih ljudi, iskrenih misli in vonja po sveže pečenem kruhu.