Gledališka Miška: Mali zakonski zločini

Igra enega najplodovitejših sodobnih francozkih gledaliških avtorjev, Erica-Emmanuela Schmitta, je igra o igranju z ljudmi in odnosi. Pisatelj ter njegova žena sta razgledana srednjeletna intelektualca, ki se čez kopice laži prebijata do resnice. Retorično izjemni in filozofsko bogati dialogi razdvojenih posameznikov, ki bi (ne)rada bila eno, so izvirna ogrlica besednih biserov, ki jim je zares vredno prisluhniti. In si seveda tudi kaj zapomniti…

Mali zakonski zločini so napeta kriminalka o paru v iskanju resnice. Iskrena naklonjenost se prepleta z odkrito mržnjo, hudomušno zbadanje pa se občasno sprevrne v vihravo vojno. Strah leze iz vsake špranje in paralizira racionalno mišljenje ter uničuje čustva. Otežuje vse, kar je: mistično nesrečo, izgubo spomina, alkoholizem, namišljeno preteklost, nejasno prihodnost in z vsakim trenutkom bolj zavozlano sedanjostjo.

Že dolgo nisem doživela tako navdušujoče interpretacije, kot sta jo ponudila edina igralca, Bernarda Oman in Jožef Ropoša, ki sta se odlično verbalno kosala z življenjem vsak s svojega nabrežja žensko-moške reke.

Hladno psihološko preigravanje med Liso in Gillesom je umeščeno v urejeno gnezdo za zapahe doma, na mali oder MGL. Predstavo je dobro režiral Zvone Šedlbauer, Jerneja Jambrek pa je dokazala, da se v enem samem prikladnem kostumu da odigrati ne le cele igre, ampak skozi njega povedati marsikaj o telesu in umu, ki sta se odela vanj. Scenografija navdušuje (Barbara Matul Kalamar.)

Velik osebni zločin bo, če si Malih zakonski zločinov ne boste ogledali.