Gledališka Miška … jaz pa tebi sestro!

če vas naslov spominja na kletvico, to ni nobeno naključje. Predstavo sem ulovila v Španskih borcih. Iz obetavnih imen, kot sta Alenka Tetičkovič in Dario Varga, sem si drznila sklepati na lahkotno zanimivo doživetje. Igro o večnih slovenskih temah, pod katerimi so bile v gledališkem listu napisane zavist, skakanje čez plot, ljubezen do alkohola in situacija v zdravstvu, je neprepričljivo režiral Gojmir Lešnjak – Gojc. Igra je primer odrskega dela, ki mu tudi dobri igralci ne morejo pomagati. Zgodba o dveh (primitivnih) sosedih v (primitivni) bolnišnici je (pre)dolga veseloigra, ki bolj kot v smeh spravlja v jok. Polna je oguljenih fraz in ponavljajočih se izvirnih domislic. Scenografija spominja na zakulisja, ki smo jih bili vajeni pred tridesetimi leti. Tok vihravih površinskih doživetij je zasičen s kričanjem, kletvicami in zmerjanjem, ki dajejo priokus (ne)kulturne prireditve.

Soseda Božo in Silvo se zaletita s svojim avtomobilom drug v drugega, ker se nobeden od njiju ni hotel umakniti. Sedaj skupaj ležita v bolnišnici, kjer aktivno nadaljujeta s sovražnimi in nespoštljivimi sosedskimi odnosi. Del zgodbe postaneta tudi medicinska sestra Pavla in njen ljubimec zdravnik Zlatko (Aco Ilić, ki je ob Lešnjaku tudi avtor besedila).

Zaradi “prijaznih” medsosedskih odnosov in “slovenskosti” na spletni strani Špasteatra, kjer bodo gostovali, objavljajo, da delo ni primerno za otroke do 14. leta starosti. Jaz pa dodajam, da ga iz istih razlogov odsvetujem tudi odraslim.