Prejšnji mesec sem naredila bilanco humanitarnega sklada, ki sem ga ustanovila pred dvema letoma, in ugotovila, da smo zbrali 160.000 $ sredstev, ki smo jih do zadnjega centa namenili šolanju tibetanskih otrok ter podpori izobraževanja slovenskih osnovnošolcev. Ker verjamem, da se bo ta svet rešil parazitov samo tako, da bomo dosledno učili delati vse prebivalce tega zanimivega planeta. Dajmo jim trnke in znanje, da si bodo lovili sami, a ne?

V “cajtngu” je bil na moč “vznemirljiv” prispevek o zelo obilni 29-letni mamici in njeni sedemletni hčerki, ki živita na robu socialne (ne)sreče. V velikem članku je pisalo, kako so jima dobri ljudje prižgali iskrico v očeh z novim pralnim strojem. Berem: “Sedaj potrebujeva še barvo, da bi si prepleskali dom…” Prijazni dobrodelci so se odločili, da jima bodo podarili tudi to. Zakaj pa ne, saj mi smo vendar socialna država. Idej za slabo-umne dobro-delnosti nam, kot izgleda, ne bo nikoli zmanjkalo.

Ko sem potovala po Tajskem, so me domačini naučili preproste resnice, da revni ne morejo nikoli biti debeli. “Ker nimajo biti od česa,” se je glasil preprost, z logiko poročen odgovor. Jasno, od pomanjkanja, tudi hrane, se ne more zrediti še tako požrešen revež. Razen, če to ni.

“Premalo sem plačana,” je rekla mamica rosnih, čilih let, ki je - ko je bil čas za šolanje, končala le osnovno šolo. Imam vsaj ducat prijateljic, ki so mizerno plačane, kljub temu da imajo visokošolsko izobrazbo, nekatere celo doktorat.

Mi je pred dvema dnevoma potožila ena od njih o računici, da si z rednim dohodkom izobraženke do konca življenja ne bo mogla prislužiti stanovanja. Je prebogata, da bi dobila socialnega in prerevna za svojega. Pa pralni stroj ji je crknil pred dvema mesecema in ni nobenih izgledov, da bi kdo hitel na pomoč z novim.

O tem, da bi imela otroke, noče niti sišati. Pač razmišlja malo vnaprej in načrtovanje tuje ji ni, hi, hi. Tako pač je, če imaš več izobrazbe in manj telesne teže. Moja sloka znanka nima sto kil. Še do šestedeset ne prileze. Pa ne zaradi obilnega športnega udejstvovanja, pač pa na račun 18-unih delovnikov, ki jih “trajba” vsak slednji dan.

Za poletje si je, namesto počitnic, omislila pleskanje. Stavim, da si bo tudi barvo kupila sama. Sem pomislila, da bi poiskala kakega novinarja z iskro v očeh, da bi ji šel pomagat, namesto da napiše še kak članek za propagando ležernosti, družbene apatičnosti ter ne prevelike angažiranosti v nobenem pogledu ter stimulilra ljudi k vegetiranju na socialnem robu.

Mi strašansko radi pomagamo. Ne bi bilo slabo, če bi razmislili komu, kdaj, kako, zakaj in predvsem, ali se moramo za to javno tolči po prsih ter v medijih dajati zagon novim iskalcem socialne pomoči in družbene miloščine.

Če smo že tako prekleto premožni, predlagam, da podaljšamo porodniško dobo za kako leto dve vsaki slovenski porodnici. Od tega bi si lahko obetali nekega dne, kakšnega posebej svetlega leta, v približno bližnji prihodnosti,  vsaj več zdravih, dela voljnih članov na slovenski sceni.

In kaj bi vi, dragi cestoljubi, raje imeli prilepljeno na svoji avtomobilski ali motoristični šipi, vinjeto ali pocestnico? Jaz, osebno, sem zagovornica pocestnic v vsakem oziru in pomenu besede. Pocestnica mi sicer zveni bolj kot oseba in manj kot predmet, ampak to je stvar okusa. Če bomo pocestnice in pocestniki, pač tisti, ki večino časa preživimo na cesti, imeli v vozilu dodatno pocestnico, se ne bo nihče pritoževal. Pa še v stilu bo, saj nas vzdrževalci cest tako ali tako vedno mečejo na “šajbo” in je to postal že njihov zaščitni znak.

Ranko Novak je v Dnevniku, 10.4.2008, razmišljal takole: “Spoštovani, ob branju pronicljivih in strokovno dodelanih iskrivih predlogov Frančiška Vrankarja iz Naklega, ki so skoraj že na ravni strokovnih presoj in odločitev vladnih ustanov, predlagam ime za res grdo tujko ‘vinjeta’, ki sicer po mojem izvira bolj iz arzenala knjižnih oprem, kar sicer ni moje področje. Pocestrnica bodi ime nalepki za prost pretok po ocestju. Ime je povedano v smislu uporabe ter tudi nastanka in namenov, ki so botrovali uvedbi.”

Komaj čakam, da bom lahko kupila svojo pocestnico! Sliši se, da bo veliko cenejša od svoje prednice, ABC-jke.

Knjige naj bi bile na voljo bralstvu takrat, ko jih zanimajo. Ne pa šele takrat, ko padejo v pozabo. Knjižničarji pravijo, da take donacije še niso doživeli, čeprav so nekateri tik pred “penzijo”. Čas mora iti naprej. Če ga ne porivajo pristojne ustanove, potem jih bomo posamezniki. Kot vedno, počasi, na svoj skromen način.

Malo je včasih bolje kot nič, v glavnem pa še vedno premalo. Se veselim trenutka, ko si bodo upali donirati tudi veliki založniki. Pa kaj svežega prosim, ne zastarelega čtiva, ki je že zdavnaj preživelo svoj čas.

Vožnja v krogu, ki se nikoli ne konča.
Kot pri norcih, tralala.
Potovanje v neznano brez obresti,
ki pritiče ljubezni, ne cesti.

Kaj hočemo. Tudi cerkvene miši niso več to, kar so bile včasih.
In predsednik vlade ni to, za kar se je predstavljal, da je.
Časi se očitno spreminjajo.
Si predstavlajte, kako bi bilo šele takrat, če bi se na bolje?

Nazaj k igram. Naslednja že v četrtek, 3. aprila ob 19. 30, ko se bomo hecali v kulturnem domu (kino) Grosuplje. Za vse zamudnike in tiste, ki v Mangšu niso imeli dovolj. Zgodbe bodo seveda sveže, da se ne bom ponavljala. Ker potem se strašno dolgočasim in ne uživam niti sama.

Zakulisje dogajanja včerajšnjega dne pa je bilo, za razliko od uspešnega večera, milo rečeno grozljivo. Vse je šlo narobe od jutra do večera. Vse! Kopija DVD-ja, ki bi mi jo morali dostaviti že prejšnji teden, je bila končno narejena popoldne. Pa da bi bila vsaj takšna, kot bi morala biti… Odpovedali so pomočniki, tehnik je pozabil priti v službo, med generalko smo razbili projektor. Ja, kje pa je projekcijsko platno!? Potem je sosedu crknila mačka, meni je počil film in bila sem pripravljena na to, da se med predstavo zruši še strop.

Sicer pa, to je Megeš! Če ga ne bi bilo pred dvanajstimi leti, ko mi je pred “ta istim” Špas teatrom zaprla pot 16 let stara pijana smrklja brez izpita, verjetno tudi mojega dolgega potovanja ne bi bilo. Takrat pa sem v ljubem Mengšu ugotovila, da če življenje ni veselje, se k vragu pelje. In sem šla. Iz bolnice naravnost na potovanje okoli sveta.

Občnstvo pa še kar piše in piše…
* Danes sem bila v Mengšu, da sem z navdušeno množico potovala preko sveta skozi tvoje pripovedovanje! Moram reči, čeprav sem prebrala Pocestnico, je bilo tole danes … bomba! Skratka, še nikoli nisem bila v kinu, gledališču, ali kjerkoli, kjer eno uro in pol nisem niti za trenutek pomislila na drugo stvar, ker si nisem dovolila, da bi zamudila en sam stavek tvojega zanimivega pripovedovanja! Odlična si bila, zagotovo se bom še kdaj udeležila tvojih predavanj. Veliko si mi dala misliti! Celemu svetu si dokazala, kaj zmoreš in s tem pokazala, da ženske nismo samo za likanje ter kuhanje! Lejči
* Benka, hvala ti za lep večer v Špas teatru. Preživeti večer ob tvojih slikah, filmih in duhovitih komentarjih je res nekaj posebnega ter nepozabnega. Hvala TI, da SI!!Se vidimo. Ciao! Matej
* Čestitke k odlično izpeljani predstavitvi. Imaš pa dar govora! Zares sva uživala ves čas! To, kar si doživela v onih petih letih, je veliko več, kot doživijo nekateri v več življenjih. Tvoj film bi si morala ogledati mlada dekleta. Upam, da bi razumela tvoje sporočilo. Nuška
* Draga moja,včeraj je bil krasen večer s tabo,odklopiš vse in se vživiš v potovanje, zdelo se mi je kot bi sama potovala! Še enkrat ti čestitava z Aljažem za to, kar si upaš in kar nam je ostalim nemogoče, ti pa si še enkrat dokazala,da če si nekaj res močno želiš, je vse mogoče! Res si občudovanja vredna! Saša
* Draga moja, bila si odlična pripovedovalka, film je bil narejen z zelo močnim čustvenim nabojem. Vsa čast za režijo! Vse babnce naše družine smo zelo uživale. Mama pravi, da si super punca! Dada
* Svaka ti čast. Res maš jajca… Knjiga je prva liga! Strinjam se, da bi morala bit za obvezno domače branje! Zanimiva, poučna, življenjsska. Čist padeš notr. Večina ma motor bolj za prah brisat, pa mal po mestu pelat kak krog. Preveč smo ukalupljeni v stalne tirnice, premal mamo poguma, od ta starih smo pojerbal samo konzervativnost… Pa gre življenje mimo nas. A ni škoda?! A ni škoda cajta za ležanje na plaži? Pravzaprav, ležanje na plaži je čist fajn, sam zakaj pa ne na drugem kontinentu? Sanja
* Včeraj sem bila, kljub temu, da te poznam in da sem spremljala tvojo pot, izredno navdušena nad tvojo prezentacijo. Da o kolegici, ki je bila z mano, sploh ne govorim. Je vsa ponosna, da pozna nekoga, ki pozna tebe. Irena
* Že dolgo nazaj mi je priletela ideja, da bi spoznavala kraje po Sloveniji. Pomembno je le, da bom dan zaključila z vašim predavanjem ali razstavo. Večkrat vas sišim, bolj ste mi všeč. V Mengešu mi je bilo nepopisno lepo. Všeč mi je bla ogromna publika in vi z polno enkratno svetovne energije. V živo poslušat Benko je fantastično. Po končani predstavi sem se čisto običajno želela slikat z vami. Izvlečem fotoaparat BREZ BATERIJ. In želja je splavala po deroči reki… Potem sem si rekla, OK z mobitelom bo tudi v redu. Sem ga prijela in so se mi tako tresle roke od veselja, ker sem vas samo skromno slišala za svojim hrbtom. Dojela sem, da je dovolj, če vas samo vidim in slišim vašo neverjetno zgodbo. Izjemni ste. Življenje je eno samo in vi ga intenzivno živite. Trud se je poplačal z uspehom! Ste nadarjeni, odločni, vdani in trmasto vztrajni Pošteno ste se potrudili in zame ste Slovenka SVETA. Lepo vas je bilo videt, skratka do Grosupljega naj vam vsako jutro prinese dober dan. Z iskrenostjo, Nina Š.

Bolj svetlopolti, bi bil pravilen odgovor na težko vprašanje, na katero ne zna odgovoriti nihče na Zavodu za zaposlovanje, nihče v parlamentu in vsi, ki znajo opazovati in ne nosijo očal izključno kot modni dodatek.

V Afriki sem živela leto dni in niso me uspeli prepričati, da prebivalci na črnem kontitentu res tako prekleto delajo, kot sanja Jani Kovačič v svoji pesmi o tem, da dela kot zamorc.

Potem sem se preselila nazaj pod Alpe, kjer razmišljam, kako je mogoče, da živi okoli mene toliko lenih ljudi in kako jim pade na pamet domišljati si, da smo deloven narod!

Ne razumem: Zavod za zaposlovanje je poln. Folk jamra, da je za umret. Ni denarja. Ni dela. Meni pa se zdi, da je edino, kar manjka, volja do dela.

Poslušam, kako je težko, kako ni služb. Dela imam pa toliko, da ga ne morem opraviti v dveh življenjih skupaj. Pomislim, le kaj je narobe z mano.

Grem v park na zračenje. Tam so oni, ki imajo čas. Ki se zračijo že sredi dneva s steklenico piva, ki so si ga kupili za socialno podporo.

Živela Slovenija! Ljubimo te. Eni bolj, drugi manj…