Po dežju vedno pride sonce. Nič čudnega, da se je tako storilo tudi v začetku prejšnjega tedna, ko je v Slovenijo prisvetil eden največjih ljudi našega časa. No, sicer še vedno ne dovolj velik, da bi se z njim utegnil pomuditi vsaj kateri od dostojnih politikov. A kaj hočemo, nešteto kritik in neodobravanj naroda najdete na spletnih straneh, zato o tem ne bom izgubljala besed. Toliko drugih drobtinic iz zakulisja tega veselega dogodka sem vam hotela natresti. Recimo, kakšna je bila:

Dobrodošlica po slovensko
V temno sedmico z belo-modrim propelerjem na pokrovu motorja, v lasti slovenske vlade, ki jo je brez težav posodila za prevažanje tibetanskega voditelja – ker to pač najverjetneje ne bo prihrumelo na kitajsko uho, so pomembnega potnika najprej želeli posesti na zadnji sedež. A si je iskri gospod z utemeljitvijo, da je iz prve vrste boljši pregled, priboril željeni sedež. Da se razumemo, 75-letni budistični menih je brez vozniškega izpita in se zanima za promet veliko manj kot za vse ostalo, kar lahko opazuje iz avtomobila.

Karavana, ki ga je spremljala čez Trojane, ni ravno polzela v skladu s cestno-prometnimi predpisi, ki veljajo za nas smrtnike. Šlo je tudi veliko prehitro za postanek ob slastnem krofu. Na koncu sicer ni bilo nobene škode, saj je otroško razigranega mladeniča po duši v hotelu Habakuk zraven pisane množice oboževalcev, mariborskega župana Franca Kanglerja in nekaj drugih pomembnežev, pričakala tudi prava slovenska dobrodošlica.

Pripravila jo je skromna gospa srednjih let, ki sliši na ime Slavica in ima svojo krušno peč doma v Dvorjanah, kjer premorejo družinski vinotoč. V njej je spekla osem vrst kruha in priznala, da je ob peki, ki jo je začela tisti veseli dan ob štirih zjutraj, v njenem domu dišalo še posebej vznemirljivo. Povedala je, da je imela malo treme, a da se je vse dobro končalo. Ker so ji zaupali, da je štirinajsti dalajlama precej sladkosneden, je zraven kruha vrgla na žerjavico še orehove rogljičke, pletenice, slanike pa je potresla s sezamovimi, lanenimi in sončničnimi semeni. Seveda pa ni šlo brez naše ljube potice, ki jo je spretno zvito in skrbno pomazano z razžvrkljanim jajčkom spekla v prastari lončeni posodi. Jasno, na ognju iz samih bukovih drv.

Ko smo že pri hrani…
Ker gre ljubezen skozi želodec tudi pri Njegovi Svetosti, naj se za trenutek pomudim še v njegovem štajerskem domu. Suito je skromni gospod delil s samim seboj. Ne zato, ker bi bil posebej skopuški, pač pa, ker ima v življenju precej drugačen urnik od večine prebivalcev tega planeta.

Vstajal je ob 3.30. Zjutraj, ja, da ne bo pomote. Potem je meditiral v miru in tišini, da je čez dan lažje prenašal ves trušč in »galamo«, ki s(m)o jo zganjali okoli njega. Vodja strežbe je moral biti vsako jutro v polni formi že ob petnajst minut čez peto, parkiran pred sobo 461. S svojim vozičkom, ki se je vsako jutro šibil pod enako GORO hrane, med katero je bilo vedno dovolj izbranih dobrot po njegovem okusu: sadje, siri, jajca, tudi mesne jedi, čaji in veliko slastnega slovenskega kruha.

Aja, pa pozabila sem napisati – za tiste, ki niso bili na predavanjih, da spi od osem do devet ur dnevno. Torej, da se človek zgrudi v posteljo, še preden utegne onesnažiti svoj um z večernimi poročili (morda nasvet za vse, ki slabše prenašate trenutno situacijo v državi in se trudite odstraniti iz svojih življenj ves politično-medijski živžav).

Čeprav naš cenjeni gost nima potnega lista (tako kot ga nima noben Tibetanec, ki živi v azilu, ampak potujejo s posebnimi propustnicami), je potrjeno, da je visoki povabljenec iz Azije. Drznila sem si sklepati po ljubezni do čajev vseh vrst. Njegovi gostitelji so povedali, da je najraje pil črni čaj in da je zraven užival tudi velike količine vroče vode, ki je bila ob njem tudi, ko je predaval.

Dom pod Pohorjem
Sobo s pogledom na Pohorje, ki je ravno začelo zeleneti, so izbrale varnostne službe, ki so skrbele za Njegovo Svetost v našem mirnem raju. Gostitelji so povedali, da je z veseljem pokusil vse slovenske jedi ter da je bil izredno prijeten, odprt in nezahteven gost.

Zanimalo me je, ali so recimo pribor, s katerim je jedel, spravili na posebno mesto, da se bodo nekega dne v avli hotela lahko postavili z njim pred gosti ter jih prepričali, da če so bile njihove usluge dovolj dobre za dalajlamo, bodo najverjetneje tudi za vse ostale dvonožce. A tak način razmišljanja o promociji še ni prilezel do vznožja mariborske vzpenjače. Jaz pa si nisem mogla kaj, da ne bi vizualizirala, kako bi se zavrteli v podobnem primeru recimo Američani in se malo okoristili na njegov račun.

Organizacija po naše
No, da nismo popolnoma brez občutka za izkoriščanje, je bilo čutiti v domačem organizacijskem taboru, kjer se je vsake toliko zdelo, da si bo kdo od posebej zagretih posameznikov po končanem obisku dalajlamo odpeljal domov in si ga nagačil. Boji, kdo bo pomembnejši in kdo se bo držal za dalajlamo, bili so strašni.

Ideja o povabilu je zrasla na zelniku učiteljice španščine s Prve gimnazije Eve Škobalj, ki organizaciji dogodka ni bila kos. Za vsakega, ki je malo potoval po Indiji in se igra vegetarjanca ter ima veselje do budizma in molilnih zastavic, še ni nujno, da je sposoben prepričati urad Njegove Svetosti, kjer povabila malih zavzetežev nimajo prave teže. Univerza v Mariboru je bila sicer dobrodošla, a resno in pravo razliko je naredil le župan Kangler, ki je bil edini brez zadržkov in se je celo upal podpisati pod garantno pismo za Njegovo Svetost.

Obisk dalajlame so na srečo do konca in spodobno zakuhali. Koliko ljudi se greje na račun pletiva iz sparanih štren živcev, vedo le tisti, ki so bili zraven. Med organizatorji se govori, da so sicer vsi zavzeto garali: eni da so kvačkali podnevi, drugi pa da so izven delovnika razvozlavali, kar so prvi v njem zavozlali. In tako so se lovili, dokler ni priletelo letalo in odložilo težko pričakovanega potnika z njegovim majhnim osebnim spremstvom.

Popotnik po duši
Da mu je namenjeno življenje z veliko potovanji, je bilo jasno že na začetku. Ne le drugega obiska v Sloveniji, pač pa njegovega življenja. Kot je zapisal v svoji avtobiografiji Tenzin Gyatso, ki so ga pri treh letih preimenovali iz Lhamo Thondup, danes pa ga poznamo vsi kot 14. dalajlamo. Eni izmed prvih njegovih spominov segajo k torbi, ki jo je kot otrok vedno polnil z rečmi in govoril, da se odpravlja na pot.

Dandanes svoje prtljage seveda ne pakira več sam, a potuje še vedno. In to rad. Njegovo poslanstvo je, kot pravi, da širi svetovni mir in nagovarja ljudi k strpnosti. Opominja na nujnost spoštovanja drugače mislečih in izmislil si je odličen pojem – univerzalna odgovornost: odgovornost vsakega izmed nas, da izcimi iz sebe najboljše, kar zmore in zna.

Otrok po srcu
Da človek njegovega formata v sebi še vedno neguje otroško simpatijo do spreobračanja reči po svoje in v nasprotju s tem, kar so si zamislili odrasli, je dokazal z nekaj vragolijami tudi v Mariboru. Po predavanju v dvorani Tabor je recimo med zapuščanjem prizorišča opazil bivšega graškega župana dr. Alfreda Stingla ter ga mimo vseh načrtov potegnil v prostor ob dvorani ter za seboj zapahnil vrata. Pred nosom vseh sledilcev, vključno z njegovim asistentom ter varnostniki, ki so se jim ježili že tako na kratko pristriženi lasje.

Prostor, kamor sta se gospoda zaprla za kratek klepet, je bil sicer mišljen kot kraj, kjer naj bi se véliki predavatelj pripravil za svoj nastop, a se je vanj napotil, ko se je zahotelo njemu, ne avtorjem protokola. Hecno je bilo videti, kako so osebni tajnik, varnostniki in vsi predstavniki organizatorjev le z živčno nemostjo zrli v velika siva kovinska vrata, za katerimi sta brbljala stara prijatelja ter med kozarčkanjem vode navdušeno komentirala tibetanske mandale, ki so prišle izpod spretnih slovenskih rok.

Prevajati, zavajati ali predvajati?
Véliki govorec je v dvorani Tabor in v mariborski Drami predaval v angleškem jeziku, v Hotelu Habakuk pa je svojim sonarodnjakom, ki jih je večina prišla iz Avstrije, vlival pogum in jih bodril v tibetanščini. Predavanje v taborski dvorani, z naslovom Etika za novo tisočletje, je bilo javno, po besedah organizatorjev pa je bilo namenjeno predvsem mladim, česar v bistvu ni bilo čutiti, saj je poslušanje zadovoljilo in vzradostilo marsikaterega poslušalca tudi abrahamovih letih.

Nekoliko razočaranja je bilo čutiti med vsemi, ki so Njegovo Svetost že imeli možnost poslušati drugje po svetu in so navajeni, da tudi v zakotni Dharamsali na primer, kjer so tehnološko za Slovenijo nič več kot par svetlobnih let, simultano prevajajo izjemnega misleca in ne razpolavljajo dragocenega časa, ki ga imajo na voljo s prevajanjem njegovih modrosti. Preprosto si priskrbijo ustreznega prevajalca, ga oddajajo po radijskih valovih znane frekvence, poslušalci pa lovijo prevedene misli v razumljenem jeziku preko svojih prenosnih telefonov ali mini radijskih sprejemnikov. Škoda, da je bila takšna preprosta rešitev za naše organizatorje pretrd oreh.

Predavanje v mariborski Drami, Sočutje – umetnost sreče, je bilo namenjeno samo povabljencem. Ker je večina poslušalcev razumela angleško, je ob resnejših kiksih v dvorani nekajkrat završalo zgražanje. Recimo takrat, ko je Njegova Svetost povedala pretresljivo zgodbo o tem, kako ga je prizadelo, ko je slišal za zgodbo kitajske deklice, ki so jo zaradi nenavdušenja nad njenim spolom domači ubili in z njenimi ostanki nakrmili domače živali. Da se določene reči lahko izgubijo v prevodu, je znano vsem. To, kako izgubiti cele zgodbe, pa obvladamo samo mi.

Ali pa to, da v Indiji, Ameriki in na Japonskem nimajo nobenih težav s predvajanjem predavanja tega Nobelovega nagrajenca za mir preko velikih ekranov tudi izven dvorane, če ne strpajo vseh vanjo. Pri nas bomo tudi na to morali še čakati…

A večina obiskovalcev je bila zadovoljna. Znani Mariborčani so bili vsak na svoj način navdušeni nad prezenco tako eminentne avtoritete v domačem mestu. Operni pevec Branko Robinšak, pisateljica Janja Vidmar in pisatelj Tone Partljič, humorist Vinko Šimek, predsednik uprave Steklarne Rogaška Leo Ivanjko, Natalija Postružnik iz Zavarovalnice Maribor in številni drugi se pridružujejo mnenju župana:

Maribor se že ozira proti 2012
»Da bi v Sloveniji morali večkrat gostiti takšne ljudi,« kot je ob koncu pomembnega obiska za mesto in za vse njegove prebivalce izjavil poglavar mesta ob Dravi. »Za seboj je pustil veliko dobre energije. Medtem, ko prihajajo pohvale in topli odzivi ljudi, pa mi že stremimo proti letu, ko bo Maribor Evropska prestolnica kulture. Za takrat obljubljam, da jo bom spet zagodel in organiziral dogodek, kot ga še ni bilo. Naj vam namignem le, da se naše mesto nahaja na duhovnem križišču sveta,« je upravičeno ponosno povzel svoje občutke in vtise župan in priznal, da ima te dni rahlo dalajlamsko abstinenčno krizo: pogreša tisto čudovito energijo, ki jo – vrag si ga vedi, zakaj – premore na tem svetu le peščica, na čelu katere je zagotovo on, 14. dalajlama; naš gost, ki se ga bodo Mariborčani spominjali še nekaj generacij.

Napiše frajerka pismo in ga razpošlje uredništvom nekaj slovenskih revij in časopisov. Kot “svoja prijateljica”, ker seveda nima obraza, da bi podpisala samo sebe. V njem piše, da” živi od 230 evrov socialne pomoči …  ima ubogo hčer … celo življenje je plačevala prispevke … nima za jest … nima pravice preživeti  …” No, potem zahteva od medijev plačilo: da razgrne to osebno tragiko, hoče biti plačana. Pa kaj ste vi, socialni problemi, čisto ob pamet?!

Ko slišim za zgodbo, moje črevesje pri priči dobi pretres možganov.  Predlagam, da bi bilo najbolje odtegniti še tistih nekaj “fičenkov” podpore in jih dati komu bolj potrebnemu. Komu, ki pozna rek o zobeh šenkanega konja. Prava škoda se mi zdi, da takšni socialni problemi vedno fašejo demenco, ko je potrebno napisati o sebi tudi to,  da so recimo mladi, zdravi in zelo pri močeh, da živijo v svoji hiši, da cele dneve gledajo v strop in objokujejo svojo usodo. Ta današnja murskosoboška problematorka se sicer o sebi zelo razpisuje. Kar po internetu.  Saj ga ima. Veste, v Sloveniji imajo socialni problemi izjemno visok standard. TV in povezava s svetovnim omrežjem se jim zdita potrebna vsaj tako kot voda in zrak.

Sicer pa ja, zakaj ne bi pisala, saj ima čas. Vsaj malo trenira slovenščino… Je prav fino, da nam napiše kaj o svojem mizernem življenju in ga približa še komu. Z zanimajem sem prebrala tisto o mrzlem čakanju v predolgi vrsti na paket zastonjske hrane od Karitasa in Rdečega križa. Zdelo se ji je strašno, da je za ušivi paket, vreden nič več kot 10 evrov, morala zmrzovati dve uri.

Joj, kaj bi dala, da bi lahko delila kak dan pakete! Se kar vidim, kako ne bi mogla zapreti gobca: “Veste, draga socialna primabalerina,  lahko bi šli za ti dve uri komu pospravit stanovanje in zlikat srajce. Bi bili lahko na toplem, v dveh urah zaslužili (vsaj) 10 evrov, pa še v vrsti vam ne bi bilo potrebno čepeti.”  Ampak,  saj veste,  za to bi se bilo potrebno pretegniti. In zakaj bi se, če pa se tudi od piskanja da dovolj krasno živeti .

Jaz počasi zahtevam od te moje ljube države, da začne pomagat tistim, ki pomoč potrebujejo. Za vse ostale pa predlagam, da jih začnejo plačevati. Recimo za čiščenje rečnih nabrežij, pometanje ulic in še kaj bi se našlo. Da se bodo vsak mesec, ko bodo dobili tistih 230 ervov pomoči, spomnili, s čim so si jih zaslužili.

Sicer pa me ob podobnih novicah vedno znova zaščemi želja, da bi takšnim “socialnim problemom” začela pomagati tudi osebno: vsakemu bi priskrbela enosmerno vozovnico v Somalijo, Sudan ali na Haiti. Potem bi samo še sedela na meji in štela, koliko bi jih priteklo nazaj v domači raj -

Zraven mladega igralskega ansambla (Henigman, Zupančič, Kerč, Dimitrievska, Tič, Lah, Šparovec, Gruden, Dolinar in Železnik) so vredni pohvale tudi izbrani dramaturški detajli, prevod dela ter izvirni scenski vložki, kot je recimo oder – ponikalnica.

Kako zvenijo Bobni v noči, kako se čuti prva svetova vojna s stoletne časovne distance, kako se denar in ljubezen nista nikoli razumela, lahko doživite te dni v Mestnem gledališču ljubljanskem. Predstavo je režiral Matjaž Pograjc, pod dramaturgijo pa se je podpisala Amelia Kraigher, scenografija pa je delo Tomaža Štrucla.

Spevna zgodba z zgodovinskimi koreninami je postavljena v carsko Rusijo in leto 1905, v vasico Anatevka. Gre za območje na tako imenovanem “ozemlju naselitve,” kjer so Judje živeli pod doslednim nadzorom oblasti. Leto 1905 je bilo za Jude temno, saj jih je v Rusiji umrlo na stotine, več deset tisoč pa jih je čez noč ostalo brez imetja in doma.

Naslov Goslač na strehi so si avtorji izposodili pri sliki Marca Chagalla in naj bi bil metafora za preživetje s pomočjo tradicije in veselja. Je univerzalna zgodba o moči ljubezni, medgeneracijskih konfliktih, mejah tolerance in usihanju tradicije v luči modernizacije.

Vredno ogleda za vse, ki so jim blizu spevni judovski ritem, estetsko dovršena scenografija in dolge predstave velikih ansamblov. Skoraj tri ure glasbe in plesa pod gledališkimi lučmi bodo ogrele tudi vas.

1. HLAPCI
2. ČEFURJI RAUS
3. MUCA COPATARICA
4. SOLZICE
5. NA KLANCU

Soseda Božo in Silvo se zaletita s svojim avtomobilom drug v drugega, ker se nobeden od njiju ni hotel umakniti. Sedaj skupaj ležita v bolnišnici, kjer aktivno nadaljujeta s sovražnimi in nespoštljivimi sosedskimi odnosi. Del zgodbe postaneta tudi medicinska sestra Pavla in njen ljubimec zdravnik Zlatko (Aco Ilić, ki je ob Lešnjaku tudi avtor besedila).

Zaradi “prijaznih” medsosedskih odnosov in “slovenskosti” na spletni strani Špasteatra, kjer bodo gostovali, objavljajo, da delo ni primerno za otroke do 14. leta starosti. Jaz pa dodajam, da ga iz istih razlogov odsvetujem tudi odraslim.

Predstava je unikum. Domiselna, inteligentna, režisersko in dramaturško dovršena, scenografsko in kostumografsko polikana, pa še zabavna po vrhu. Ne, predvsem in najprej zabavna. Potrjeno. Sugar – Nekateri so za vroče je postala žlahtna komedija po izboru občinstva, Uroš Smolej pa je z vlogo Daphne postal žlahtni komedijant. V njej izstopa in s svojo odličnostjo meče senco na povprečno Sugar (Jana Zupančič), ki ji manjka energetski naboj seksipilne figure, ter Gregorja Grudna, ki je veliko boljši igralec kot pevec. Med ostalimi akterji izstopa Domen Valič s perfektno odigrano tretjerazredno vlogo postreščka, v katero se je vzorno vživel in jo temu primerno tudi odigral.

Nekateri so za vroče je stara stvar. Najprej je bil film. Po mnenju nekaterih najbolj smešen vseh časov. Leta 1959 ga je režiral znameniti Billy Wilder (po rodu Avstrijec, če je sploh vredno omenjati, saj je vse v življenju ustvaril v Ameriki, kamor se je kot poljski Žid preselil v Hitlerjevem času).  Mjuzikli, kot velike uspešnice newyorškega Broadwaya in londonskega West Enda, v glavnem pristanejo na filmskem platnu. Obratno pa se je zgodilo s filmom Sugar. Glasbena predstava, ki jo je navdihnil Wilderjev film, je nastala 13 let po njem. Glavno vlogo je odigrala Marylin Monroe, ki je odpela tudi zelo znano pesem Želim, da bi ljubil me (I Wanna Be Loved By You). Te v izvirnem mjuziklu ni, v MGL pa so jo dodali namesto nekaj izjemnih komičnik vložkov, ki jih bo pogrešal vsak poznavalec originalnega dela, a so se na žalost izgubili v prevodu.

Glasba je bila napisana posebej za mjuzikel. Vsebuje veliko čutne plesne melodike (tipa sving, džez). V Chicagu je džezovska atmosfera tako rekoč domača in bigbendovski svingovski stil odlično pričara vzdušje tridesetih let prejšnjega stoletja.

Predstava je kot stara sladkarija – ne glede na posledice je še vedno vredna greha.